Oglejte si še

> Zunanje povezave

> Kmalu....

Letala

Trenutno v aeroklubu razpolagamo s trojico motornih letal. To so letala Piper Archer II, Piper Super Cub PA-18-90 in Utva-75. Več podatkov in slik o vsakem letalu si lahko ogledate spodaj.

1. Piper Archer II (S5-DIO)

Letalo Piper Archer je Silvo Strmljan uvozil iz Kanade. Letalo so prepeljali čez Atlantik v zabojih, nato pa  so ga na novo sestavili v Žičah pri Slovenskih Konjicah.

Letalo je opremljeno z rezervoarji za gorivo za dolg doseg, kar mu mogoča ostajanje v zraku do sedem ur.

V kabini so štirje sedeži, dva za potnike. Sprednja dva sedeža lahko zasedata učitelj in učenec oziroma pilot in en potnik.

Letalo je polno opremljeno. Lahko leti v oblakih, slabem vremenu in ponoči. Seveda samo, če  je tako opremljeno tudi letališče (vzletišče Ruardi je uporabno samo v pogojih lepega vremene in dneva) ter če je ustrezno šolan tudi pilot.

Odkar je letalo na Ruardiju, je z njim doživelo zračni krst že mnogo ljudi.

2. Piper Super Cub Pa-18-90 (S5-MBL)

Korenine Piper PA-18 Super Cuba lahko zasledimo v tridesetih letih prejšnjega stoletja. William Piper je bil poslovnež, ki je obogatel z nafto. V letalstvo je vstopil z nakupom propadle družbe Taylor Brothers Aircraft. Ta družba je imela na risalni deski letalo Taylor E-2, ki je ustrezalo viziji Williama Piperja. Zgraditi je namreč hotel šolsko in klubsko letalo, ki bi bilo enostavno in poceni. Taylor E-2 je bil certificiran že leta 1931, letel pa je z samo 37 konjskimi močmi. Najpomembnejši korak v razvoju Super Cuba je bil  originalni Cub, ki je nosil oznako J-3. J-3 Cub je bil izboljšava tako v aerodinamičnem smislu, konstrukciji kot v močnejšem motorju. J-3 Cub je bil neverjeten uspeh, saj so jih že pred drugo svetovno vojno prodali preko tisoč.

Po vojni so J-3 Cuba preimenovali v PA-11, kasneje so v njega že začeli vgrajevati Continentalov 90 konjski motor. Sledila sta še trosedežni PA-12 Super Cruiser ter štirisedežni PA-14 Familliy Cruiser, ki je služil kot osnova za PA-18 Super Cuba. PA-14 je bil hkrati tudi prvo štirisedežno letalo tovarne Piper.

Super Cub se je iz PA-14 razvil tako, da so rebra v krilu postala aluminijasta, obenem pa je letalo dobilo zožen trup, saj ima Super Cub samo dva sedeža. Super Cub je prvič poletel leta 1949 in bil še istega leta certificiran. V osnovno izvedenko letala je bil vgrajen Continentalov motor s 90 konjskimi močmi (C-90).

Kasneje so v letalo vgradili še motor s 135 ter končno s 150 konjskimi močmi. Piper Super Cuba so nepretrgano izdelovali kar 32 let. Naredili pa so jih preko deset tisoč.Izvedenke letala Super Cub ločimo po oznakah. PA-18 je osnovna oznaka, kateri sledi še število konjskih moči. PA-18-150 torej pomeni Super Cub s 150 konjskimi močmi, medtem ko PA-18-90 pomeni Super Cub s Continentalovim 90 konjskim motorjem.

Klubsko letalo je bilo proizvedeno leta 1952 v Lock Heavnu (ZDA) pod oznako L-18C s serijsko številko 18-2034. Pod oznako L-18C prepoznamo Super Cube, kateri pa so bili delani za zračne sile in tako nosijo oznako L za Liason, (letalo za zveze). Klubsko letalo je letelo v nizozemskih zračnih silah s taktično številko R-37. Nizozemci so ta letala uporabljali za zvezo v svojih čezmorskih kolonijah.

Maja 1966 je bilo letalo prodano v Nemčijo, kjer je dobilo novo registracijo D-EMOR in civilno oznako tipa PA-19. Marca 1985 pa v Avstrijo, kjer je zopet spremenilo registracijo v OE-COR.V začetku devetdesetih Super Cub prispe v Slovenijo, kjer ga obnovi g. Jože Lukanc. Letalo dobi registracijo S5-MBL. Leta 1999 ga kupi Aeroklub Zagorje ob Savi.

Vsi piloti, ki Super Cuba letijo, se zavedajo, da je letalo staro več kot 50 let, in je s tem drugo najstarejše letečo letalo v Sloveniji. Zato si zasluži spoštljiv in ljubeč odnos, tako med letom kot na tleh.

Za Super Cuba je bilo potrebno spisati celotno dokumentacijo (flight manual, checkliste, mass & balance itd), ki jo lahko najdete tukaj.

3. Utva-75 (S5-DCG)

Leta 1975 jugoslovansko vojno letalstvo podpiše pogodbo s tovarno UTVA za novo dvosedežno letalo, namenjeno osnovnemu šolanju. Tako nastane je nizkokrilno letalo kovinske konstrukcije, ki ga poganja Lycomingov motor s 180KM. Prvič UTVA-75 poleti maja 1976.

Leta 1980 so Utve začeli uporabljati za šolanje v Vojni letalski akademiji. Osnovni model nosi oznako UTVA-75A21. Teh so proizvedli 138. čeravno je UTVA-75 namenjena predvsem za šolanje, je osnovni model opremljen z dvema podkrilnima nosilcema oborožitve, ki lahko nosita po en nevoden 57 mm raketni izstrelek, vsak po 100 kg bombo ali pa gondole z mitraljezi kalibra 7,62 mm.

Tovarna je UTVO-75 poizkušala razvijati naprej. UTVA-75 je tako dobila krilo s superkritičnim profilom in znižano višino trupa. Prototip je imel veliko boljše letalne lastnosti, a je bil uničen v nesreči, ko sta odpovedali odduški za gorivne rezervoarje.

Naslednji poskus preboja na trg je bila štirisedežna UTVA-75A41. To letalo je imelo podobno znižan trup kot UTVA-78. Zgrajena sta bila dva primerka, od katerih je bil eden uničen v bombardiranju.

Jugoslavije 1999. leta, drug pa prodan v ZDA, kjer leti še danes. Sledila je še zelo povečana UTVA-75AG11, ki je bila namensko kmetijsko letalo z 300KM motorjem in z vzletno težo 1700kg. Prototip je bil prav tako uničen v bombardiranju leta 1999.

Serijo razvoja je končala UTVA-75R, ki je bila izboljšana verzija modela UTVE-75A21, pri čemer so bile izboljšave bolj ergonomske narave, saj sta konstrukcija in motor ostala ista, izboljšali pa so predvsem avioniko ter prenovili kabino letala. Tudi ta prototip ni preživel bombardiranja.

Po razpadu Jugoslavije so UTVE velikokrat koristili v borbene namene. V tem je prednjačila predvsem Hrvaška. Po končanih spopadih pa UTVE nadaljujejo svoje poslanstvo, za katero so bile namenjene. Večina jih leti v aeroklubih. Vojna letalstva Hrvaške ter Srbije in črne Gore pa jih še vedno uporabljalo kot letalo za osnovno šolanje.

UTVA-75 registrske oznake S5-DCG je najnovejša pridobitev Aerokluba Zagorje O/S. Letalo je namenjeno vzdrževanje trenaže pilotov. Za to vlogo je letalo idealno, čemur priča tudi dejstvo, da ga poleg slovenskih zračnih sil za osnovno šolanje bodočih vojaških pilotov uporabljajo tudi civilisti vseh držav bivše SFRJ.  Z UTVO-75 je bilo osvojeno tudi Evropsko prvenstvo v natančnem letenju leta 1982.

Letalo je za Zagorje izredno primerno, ker omogoča pristanek in vzlet na zelo kratkih stezah. Prav tako je letalo primerno za šolanje pilotov, saj ima nekoliko bolj zapletene sisteme, kot jih imata letali Super Cub in Archer.

Namesto uplinjača ima letalo neposreden vbrizg goriva v valje, zato je ravnanje z motorjem malce zahtevnejše. Hkrati pa ima letalo nastavljiv kot propelerja. Ročica za moč motorja se tako razdeli na ročico polnenja valjev in ročico koraka (kota) elise. Namesto ene ročice (plina) mora tako pilot usklajevati dve ročici hkrati.

V glasilu Letalske zveze Slovenije (Krila) smo izdali članek, ki pove več o letenju Utve-75. Preberete si ga lahko tudi v naši multimedijski knjižnici.