Prejeto: 03.09.2000 - 21:15

Odgovor na pismo ''nepodpisanih'' trenerjev.

Z obžalovanjem ugotavljam, da ste bili zavedeni z neresnicami in bi vas prosil, da se drugič podpišete. Z veseljem vam bom na vaša vprašanja odgovarjal osebno, čeprav so zaradi meni neznanih razlogov izpadla kot podtikanja in nerazumljiv napad name. Upam, da so ta podtikanja samo posledica vaših medsebojnih nesporazumom, o katerih ničesar ne vem in v katera ne želim poseči.

V tem trenutku ne bom pisal in dajal sodbe o mariborski atletiki.

Glede mojega prihoda v Maribor naj prizadete trenerje potolažim, da prihajam predvsem iz družinskih razlogov in da je v demokratični Sloveniji pravica vsakega, da živi tam, kjer želi. Potrudil se bom, da se bom vključil v delo kluba, ki me je povabil in deloval v dobrobit atletov, kar z navdušenjem počnem že vrsto let.

Naj navedem še svoj pogled na koprsko atletiko. Leto in pol ne delujem v AK Koper, ker sem se naveličal neprestanih sporov, ki so žal postale stalnice tudi v slovenski atletiki. V tem obdobju sem bil le trener sester Vukmirovič in svoje hčere in se v delovanje kluba nisem vmešaval. O uspehih kluba naj sodijo drugi, saj je atletika, kot so že mariborski trenerji ugotovili, šport merljivih rezultatov. Dejstvo pa je, da je bil klub rezultatsko razpoznaven po rezultatih sester Vukmirovič, za katere nisem dobil niti tolarja honorarja, odnosno sem večino njune atletske poti financiral iz lastnega žepa. Snežano Vukmirovič treniram od njenega 13 leta dalje in sem jo jaz naučil teči ovire, skakati daljino… in je nisem dobil izbrušene, kot to nepravilno navajate. Radmilo Vukmirovič treniram od njenega 16 leta dalje, ko me je za to večkrat osebno nagovarjal sam Igor Pekica in ker v AK Koper ni bilo trenerja, ki bi jo lahko treniral, sem se takrat ''žrtvoval'' sam. Tudi ona k meni ni prišla izdelana, kot to navajate, temveč polna strahov, da o čemer drugem niti ne govorim. O teh zadevah bi bilo pametno, da bi spregovorili  atleti sami, saj se vse prepogosto dogaja, da jih imajo nekateri trenerji za svoja orodja in nečiste igrice.

Glede sester Vukmirovič, pa vam moram povedati, da ste bili zavedeni od '' njunega bivšega trenerja'' Igorja Pekice, s katerim ste se na pogovarjali na tekmi v Kopru. Žalostno je, da ste verjeli človeku, ki je pred leti zaradi osebnih interesov razbil koprsko atletiko na dva kluba, nato uničil klub, ki ga je na novo ustanovil (klub je bil ukinjen zaradi velikih finančnih težav in iz AD Aurora je nastal tretji klub AD Nova Aurora). Pekica vse poslušanja željne seznanja s svojo platjo medalje, ki se je večkrat izkazala za neresnično. Trditev, da je bil on njun prvi trener je namreč neresnična, kar lahko preverite pri sestrah Vukmirovič.

Radmila je svoje prve atletske korake začela pri meni, nato sem jo prepustil Igorju Pekici, ker smo se v klubu dogovorili, da svojo energijo usmerim v organizacijo klubo in izgradnjo sodobne atletske steze, ki je od nekdaj bila  sen koprskih atletov. Glede na neljube dogodke med Pekico in njegovo varovanko, sem, kot že omenjeno, med svoje obveznosti prevzel še treniranje Radmile. O vzrokih neljubih dogodkov pa naj Pekica spregovori sam, če ima dovolj poguma. Sicer se pa lahko pozanimate tudi na sodišču (zadeva Pekica proti Butul).

Sestra Snežana je z atletiko začela pri moji ženi. Kratek čas je res trenirala pri Pekici, vendar ima tudi ta zgodba svojo temno plat. O tej zgodbi lahko več pove moja žena.

Vzrok konca treniranja sester Vukmirovič je seveda povezan z mojim odhodom v Maribor. Na žalost, nisem več sposoben financirati njunega nadaljnega športnega razvoja. Pričakoval sem, da bodo v matičnem klubu našli ustrezno rešitev, kar se pa ni zgodilo. Do sedaj ju ni nihče poklical, čeprav si obe želita nadaljevati z resnim treniranjem. Po mojem odstopu in izjavi za javnost, sta me prizadeti atletinji poklicali in me prosili za nadaljno sedelovanje. Zaenkrat oblike sodelovanja še ne morem predvideti, saj sem sedaj v Mariboru, oni dve pa v Kopru. Čas bo povedal svoje in upam, da bo s seboj prinesel tudi ustrezno rešitev.

Mariborskim trenerjem pa svetujem, da o navedeni problematiki pozanimajo neposredno pri sestrah Vukmirovič in ne  nasedajo informacijam njunega ''bivšega njenega trenerja'', ki poskuša z neresnicami prikriti lastne napake.

Na žalost so razmere v večini atletskih klubih slabe, odnosi med atletskimi delavci porazni, zato si moramo vsi prizadevati, da v prvo vrsto postavimo atlete, saj je naše delo namenjeno njim. Osebna promocija na račun nemočnih atletov je škodljiva in vodi atletiko v propad .

Pisočim ne zamerim ničesar, saj so žal naleteli na napačen vir informacij. Sam sem vedno pripravljen za odprti dialog in reševanje problemov, predvsem pa bi navedene prosil, da v prihodnje, pred oblikovanjem sodbe, za mnenje, povprašajo vse vpletene. 

Glede na govorice o nepravilnem delu vodstva Atletske zveze Slovenije je bilo zadnje čase izrečeno marsikaj, zato sem se obrnil javnosti, da naj me kot člana Nadzornega odbora Atletske zveze Slovenije, o nepravilnostih obvestijo. Povedati vam moram, da se do zdaj še nihče ni obrnil name. Torej so ljudje še naprej pripravljeni obrekovati, a nihče se pod svojimi izjavami ni pripravljen podpisati.

Uredniku teh strani pa bi rad predlagal, da v bodoče objavlja le podpisane prispevke, bodoče avtorje pa naprošam, da s podpisom prevzamejo odgovornost za svoje izjave.

BORIS SULČIČ

Prejeto: 03.09.2000 - ob 15:11

Prebrala sem odmev mariborskih trenerjev (kateri so ti, žal ne vem, ker se niso podpisai) na odhod mojega moža v Maribor. Delo mariborskih, neimenovanih, trenerjev ne bom presojala, ker njihovega dela ne poznam. Žal mi je, da ima Maribor, kot drugo največje mesto v Sloveniji, tako skromno zastopstvo v atletskih vrstah. Upam, da bo kmalu bolje, saj sem v nekdanjem AD TAM Maribor imela kar nekaj sotekmovalk, s katerimi smo se dobro razumele. Upam na razmah atletike v Mariboru, ne le zaradi prihoda mojega moža v Maribor, temveč zato, ker bi nastopil čas, da se tako in drugače imenovani atletski strokovnjaki začnejo ukvarjati s stroko in ne z ustanavljanjem atletskih društev. To ste počeli dosedaj, enako so počeli v Kopru in rezultat tega je, da atletika v Mariboru in Kopru propada.

Sama sem se iz atletike umaknila pred letom dni, ker ljudje v Kopru, ki sami sebe nazivajo za strokovnjake, ne razumejo atletike. Mislim, da to razumemo tisti, ki smo na atletski stezi pretoči marsikatero kapljo potu. Ne mislim polemizirati o razvoju atletike v Slovenije, ker bi bila razprava predolga, pa najbrž tudi neplodna. Sama vidim veliko slabosti, pa le-te niso povezane s tako opevanimi dresi.

V odmevu mariborskih trenerjev me zbodla neresnica. Snežana Vukmirovič je z atletsko potjo začela pri meni, v tretjem razredu osnovne šole. V moji skupini se je naučila prvih šprinterskih vaj, prve tehnike ovir, prvih skokov v daljino. In nato mi jo je legantno, pod pretvezo, ukradel Igor Pekica, ki ga proglašate za njenega trenerja, ki naj bi jo uvedel v skrivnosti treningov. Žal Snežana ni bila edini primer, ki ga je Igor Pekica, ukradel. S pretvezo in lažjo, je prepričal še tri druge atlete in jih prevzel v svoje vrste. Vsi trije se danes ne ukvarjajo več z atletiko, pa čeprav so še mladoletni in bi to lahko počeli.

Res je, umetnost je ustvariti atleta iz pionirskih vrst. Vendar Igor Pekica tega ni delal. Tisti, ki smo delali z otroki, smo vedno delovali v ozadju in ko sedaj pogledam, kaj so moji bivši klubski kolegi naredi z mojimi pionirji (pionirkami), mi je hudo, predvsem zaradi otrok. Na  žalost pa imamo opravka z odraslimi brez vesti.

Viktorija Sulčič

http://www2.arnes.si/~sspvsulc/