Jolandin življenjepis je v pripravi

začasno pa namesto biografije naslednji intervjuji

05.03.2002	Jokala z zmrznjenimi prsti in - tekla
Jolanda Čeplak za Večer o znanih in manj znanih utrinkih na poti do zvezd "Rada bi bila kot Goran Ivaniševič. Dostopna, vedno pripravljena na pogovor ali dajanje avtogramov, brez kančka arogance," pravi najhitrejša Zemljanka v dvoranskem teku na 800 metrov               Nad tem, da bo imela v prvih dneh po bleščeči nedelji na Dunaju kak trenutek le zase, je obupala. Jolanda Čeplak, nova kraljica slovenske atletike, najhitrejša Zemljanka v dvoranskem teku na 800 metrov, se seli s sprejema na sprejem, daje intervju za intervjujem. Oči je zatisnila le za nekaj ur, a kljub opazni utrujenosti ohranja vedro razpoloženje. "Vse skupaj že težko prenašam. Komaj čakam, da popoldne ležem v domačo posteljo in si pošteno odpočijem," nam je včeraj dopoldne razlagala v teh dneh najbolj iskana Slovenka.       Minula nedelja na cesarskem Dunaju bo eden najlepših spominov v življenju prikupne svetlolaske, dan za večnost. Kako je ob pristni povezavi s skupino slovenskih navijačev v dramatičnem finišu s Stephanie Graf iztisnila iz sebe zadnje atome moči, je Jolanda po vrnitvi v domovino že pojasnila, nas je zanimalo tudi, kje in kako se je kovalo zlato, ki so ji ga obesili okrog vratu v dvorani Ferry Dusika.       Osnovni izpis iz matične knjige pravi, da se je zgodba o slovenski svetovni rekorderki začela 12. septembra 1976 v Celju (tedaj še z dekliškim priimkom Steblovnik). V mestu ob Savinji je živela do šestega leta, nato se je s starši preselila v Velenje.       "Že v osnovni šoli sem veliko nastopala na krosih, tam tudi zmagovala. Vpisala sem se v velenjski klub in prvi uspehi so se začeli že v pionirski konkurenci, ko sem vadila s prvim trenerjem Tomom Popetrovom, ki me je spremljal tudi minuli konec tedna na Dunaju. Moji dosežki na 400, 600, 800 in 1000 metrov so še vedno tudi jugoslovanski rekordi," se spominja Čeplakova.              Brez Grafove ne bi šlo       - Sledila sta bronasta kolajna na mladinskem EP, srebro na sredozemskih igrah v Bariju, nato pa zastoj. Kje so bili vzroki, kaj je pripeljalo do novega meteorskega vzpona?       "Zastoj in ponovni vzpon sta bila predvsem posledica treninga. Problemi so nastali v tem, ker sem med pripravami trenirala za 1500 metrov, v poletni sezoni pa nastopala na 800. Tedaj sva se s Tomom odločila, da nekaj spremeniva, in začela sva sodelovati z Alešem Škobernetom. On je začel uvajati drugačne metode vadbe. Opravljala sem tudi sprinterske treninge, vaje za moč z utežmi in hitro je sledil napredek. Uvrstila sem se v finale EP v Gentu, dosegla državni rekord, vse je šlo le navzgor."       - Aleš Škoberne se je zaradi študija preselil na drugo stran sveta, kako poteka to sodelovanje na daljavo?       "Sliši se nenavadno, a dobro uspeva. Rezultati so vidni, čeprav trener že tretje leto živi v ZDA. Aleš mi pošilja programe treningov po elektronski pošti, jaz jih dosledno izpolnjujem in to mi povsem ustreza."       - Pot do zvezd je običajno trnova. Nedvomno je tudi za vami veliko neprijetnih trenutkov iz pripravljalnega obdobja.       "Včasih mi je bilo že zelo hudo, pogosto sem jokala. Zmrzovali so mi prsti na nogah, ker sem hotela v domačem okolju tudi v začetku zime pri temperaturi okrog ničle izpolniti načrt treningov. Potem smo šli na toplo, na Kanarske otoke. Tam sem veliko pridobila, velik pomen je imela tudi vadba v dunajski dvorani, ki mi je pisana na kožo."       - Svetovni rekord je udaril kot strela z jasnega, širša javnost je presenečena. Kaj pa vi? Forma je veliko obetala, o čem ste razmišljali pred finalnim tekom?       "Vedela sem, da sem v dobri formi. Že na treningih sem spoznala, da lahko tečem 1:56. Tega se je zavedal tudi trener, saj mi je pred kvalifikacijami poslal SMS-sporočilo in napisal, da se lahko nadejam časa okoli 1:56,50. Podala sem se na progo z željo po kolajni, o svetovnem rekordu sploh nisem razmišljala. Niti ga ne bi dosegla, če si ne bi z Grafovo medsebojno pomagali in 'vlekli' proti cilju. Če bi tekla sama, ne bi bila tako hitra, ker bi imela v mislih le naslov. Prehlad? Res je, ob nepravem času me je dajala še bolezen, a mi ni pobrala moči. Zdaj gre na bolje, glas še ni pravi, a bo po zdravljenju doma kmalu spet vse po starem."             "Ne bom dvignila nosu"       - Grafova vam je pomagala do rekorda, a kmalu zatem prizadejala grenke trenutke. Šla je celo tako daleč, da vam je naprtila razmerje z menedžerjem.       "Še zdaj ne morem verjeti, kaj je storila. Njene trditve so brez osnove, v izbruhu jeze je šla predaleč. Obenem je dve minuti po tekmi v izjavi za televizijo odpustila menedžerja. Razočarala me je, kajti športnik bi moral vedno ohraniti dostojanstvo - tudi ob porazih."       - V poklicni karieri ne manjka odrekanja. Kako mož in družina spremljata vašo športno pot?       "Gre jima velika zahvala. Vsi me podpirajo, od moža do moje družine, predvsem pa moja mama. Njo moram posebej omeniti, kajti ves čas je imela pomembno vlogo. Tudi nekdanji trener mi še zdaj pomaga. Res me veseli, da sem obdana s skrbnimi in pozornimi ljudmi."       - Drugače je s tistimi, ki bi vam lahko omogočili še boljše možnosti za vadbo. Kateri so vaši sponzorji?       "Tu gre za povsem drugačno zgodbo, od sponzorjev nisem bila deležna ustrezne pomoči. Izjema je le Nike, med ljudmi, ki so mi stali ob strani, pa lahko omenim le še predstavnike Atletske zveze Slovenije in velenjskega kluba. Menda zdaj prihajajo boljši časi, upam, da se bo s to kolajno in rekordom marsikaj spremenilo."       - Spremembe včasih prinesejo tudi športni dosežki. Koliko lahko dunajski podvig spremeni Jolando Čeplak?       "Nisem arogantna, ne bom dovolila, da bi zaradi svetovnega rekorda dvignila nos. Rada pomagam ljudem. Velenjskim atletom pogosto podarim kakšne superge ali kak drug kos opreme. Že prej sem razmišljala o tem, ali se bom spremenila ob kakšnem uspehu ali medalji. Zdaj vidim, da se ne bom. Rada bi bila kot Goran Ivaniševič. Dostopna, vedno pripravljena na pogovor ali dajanje avtogramov, brez kančka arogance. Tak je tudi atletski zvezdnik Colin Jackson, tudi on si vedno vzame čas, da poklepeta z navijači ali novinarji. To so primeri pravih športnikov, ki jih uspehi niso spremenili."                           Približati se Kratochvilovi       - Kaj počenjate, ko niste na atletski stezi?       "Najraje sem v domačem okolju, v naslonjaču pred televizorjem. Ko sem kje v tujini na tekmi, si ob sprehodu po mestu vzamem čas za nakupovanje. To je moj najljubši konjiček."       - Dvoranska sezona se bliža koncu, kakšni so cilji na prostem?       "To soboto tečem še na mitingu v Glasgowu, potem bo sledil tekmovalni premor. Sezono na prostem bom začela doma, prva tekma bo 14. junija v Velenju. Za naprej še ničesar ne bi napovedovala. Rada bi le zavzeto trenirala in potem bom videla, kako se bodo stopnjevali rezultati."       - Do kod lahko seže to stopnjevanje? Se kot dvoranska svetovna rekorderka nadejate tudi podviga na prostem, se boste podali v lov na Jarmilo Kratochvilovo?       "Težko bo preseči rekordno znamko na prostem, do tega lahko privede le podoben tek izenačenih atletinj, kot je bil na Dunaju. 'Zajčica' na mitingu ni dovolj, kajti ta odstopi po 400 metrih, nato je pred teboj novih 400 metrov samostojnega teka. Kratochvilova je najbrž nedosegljiva, toda menim, da se ji lahko približam."       -Željko Latin       Igor Napast       Jolanda Čeplak: "Pred kvalifikacijami mi je trener poslal SMS-sporočilo in napisal, da se lahko nadejam časa okoli 1:56,50."

05.03.2002

Jolanda Čeplak: Ne morem verjeti

25-letna Velenjčanka Jolanda Čeplak je na dvoranskem EP v atletiki postala evropska prvakinja v teku na 800 m. Z rezultatom 1:55,82 je postavila celo svetovni rekord. Na Dunaju se je z odličnim tekom vpisala med legende. S Čeplakovo se je v Športni sceni pogovarjala Nataša Briški.

Nekaj ur je že minilo od vašega zgodovinskega uspeha, veste, kaj vam je uspelo?

Še vedno ne verjamem, da sem tekla svetovni rekord. Ravno ste me “zmotili” med večernim banketom, kjer je res veselo, še posebno v slovenski reprezentanci.

Ste si po zmagi privoščili kakšen dunajski zrezek ali pa vsaj Sacher torto?

Ja, enega dunajskega sem pa res že pojedla… (smeh)

Koliko časa se že ukvarjate z atletiko?

Treniram že 14 let, zadnjih pet let profesionalno v Velenju. Prej me je 12 let treniral Tomislav Popetru, zadnji dve leti pa sem varovanka Aleša Škobrneta.

Ste kdaj v vseh teh letih sebe videli kot svetovno rekorderko?

Ne, nikoli nisem pomislila, da bom kdaj tekla svetovni rekord. Vedno sem najprej imela cilj postati evropska prvakinja, svetovna prvakinja, potem pa naprej. Zdaj pa kar oboje naenkrat, svetovni rekord in evropska krona, to je res zelo super.

Verjamem, da je v tem trenutku veliko tistih, ki se ob vašem uspehu tolčejo po prsih, malo gledalcev pa ve, da imate velike težave pri pridobivanju sponzorjev v Sloveniji, da so na Atletski zvezi Slovenije zmigovali z rameni, ko ste jih prosili za pomoč pri iskanju zaposlitve. Kaj jim odgovarjate?

Od lanskega leta imam službo na Ministrstvu za notranje zadeve, tako da sem pri policiji. Kar se tiče sponzorjev, zaenkrat jih nimam še nič, razen NIKE-ja, ki je moj glavni sponzor. Ampak mislim, da se bo to zdaj spremenilo in da bo šlo na boljše.

Ste slišali novico, da je vaša someščanka Katarina Srebotnik na drugem koncu sveta zmagala na teniškem turnirju v Acapulcu. Se poznata?

Ja, jaz ji ob tem čestitam za ta uspeh, upam, da se bova kaj videli, če bo prišla v Velenje.

05.03.2002

Jolanda Čeplak: Šlo je za dvoboj

Pot do velikega uspeha nam je razkrila evropska dvoranska prvakinja v teku na 800 metrov, Jolanda Čeplak.

Kakšni so občutki dan potem? Vaša avstrijska tekmica Stefanie Graf je poskrbela za manjši škandal, saj očitno ne more preboleti poraza sredi Dunaja, privoščila pa si je tudi nekaj nesramnih namigovanj...

Moram reči, da je bilo že po tekmi res noro vzdušje, sama novinarska konferenca je bila zame zelo naporna, velik pritisk. Ampak ker sem dobra športnica, ne samo na stezi, ampak tudi osebnostno, sem to prenesla kot športnica, Grafova pa se ni obnašala kot športnica, to ni bilo prav in nima zveze s športom.

V zadnjih dveh letih ste izjemno napredovali, od prejšnjega evropskega prvenstva v Gentu za dobrih 6 sekund, kako vam je to uspelo?

Leta 1999 sem zamenjala trenerja in s tem tudi spremenila način treniranja. Aleš Škoberne, novi trener, je poskrbel za nove metode treninga, ki so iz mene iztisnile preostalo rezervo.

Pogoji vašega treninga menda niso najbolj idealni, saj vadite praktično brez trenerja, Aleš Škoberne je v ZDA in z njim komunicirate prek interneta. V Sloveniji v primerni dvorani ne morete teči, ker nimamo krožne dvorane, kako se torej "znajdete"?

Krožne dvorane v Sloveniji res ni, tako da sem morala trenirati na Dunaju, nekaj tudi na Kanarskih otokih. Mislim da bi se moralo tukaj kaj spremeniti, saj je bila slovenska atletika že prej uspešna z Brigito Bukovec in Britto Bilač, zdaj sem še sama dala piko na i, in zdaj bi res lahko kaj naredili s to krožno dvorano.

Če vas primerjamo z legendarno Mozambičanko Mutolo in Avstrijko Grafovo, se zdi, da nimate značilne postave za 800-metrašico, kaj o tem pravijo atletski strokovnjaki?

Primerjajo me s Sebastianom Coeom, ki je bil droben, suh in je vseeno zmagal pri teku na 800 in 1500 metrov. Kljub temu pa me že od nekdaj sprašujejo, kako bom takšna lahko tekla, pa sem dokazala, da lahko tudi s svojo postavo zmagam.

Na Dunaju ste nastopili prehlajeni, tablet pa si niste upali vzeti. Zakaj?

Jaz se ne spoznam na to kaj lahko vzameš in kaj ne, ne vem kaj je na doping listi. Prehlada tako nisem zdravila s kakšnimi antibiotiki. Tudi vsebina kapljic za nos lahko sproži doping kontrolo. Tako sem se odločila, da bom prehlad zdravila po tekmovanju.

Na evropskem prvenstvu ste tekli 1:55,82, kako hitro lahko še greste? Je dosegljiv svetovni rekord na prostem, 1:53,28, ki ga ima Ljudmila Kratochvilova?

Enkratno bi bilo na prostem doseči svetovni rekord, moram pa reči, da nisem samo jaz dobro tekla, ampak je tudi Steffi tekla dobro. Šlo je za dvoboj med menoj in njo, čeprav takšnega rezultata ni nihče pričakoval. Da bi bil dosežen čas 1:56:30 že, pod 56 sekund pa je šlo na nož, do konca.

04.03.2002

Kraljica EP na Dunaju

Vito Divac

Ponedeljkov pogovor: Jolanda Čeplak

Jolanda Čeplak je bila kraljica 27. dvoranskega EP v atletiki. V teku na 800 m ni premagala le najboljše evropske tekačice v preteklih letih in dobitnica srebrnih kolajn na OI in SP Stephanie Graf, temveč je v dramatičnem dvoboju s časom 1:55,82 za 0,58 sekunde izboljšala 14-let star dvoranski svetovni rekord Nemke Christine Wachtel (1:56,40).

Menili ste, da rekord lahko zruši le Stefanie, še to s pomočjo spodbujevalke ritma.

Saj se nisem zmotila. Grafova je bila hitrejša od rekorda Wachtlove, le da je bila tokrat "spodbujevalka ritma" hitrejša. Zase pa res nisem mislila, da bom končala tek s svetovnim rekordom, saj sem tekla le na zmago. Z rekordi se ne obremenjujem, so sestavni del dobrega teka. Dosegla sem ga, ko o njem sploh nisem razmišljala.

Ali lahko kmalu pade tudi rekord na prostem?

To pa je že druga zgodba. Čas 1:53 Jarmile Kratochvillove je zame nedosegljiv. Vesela bom, če se bom tudi na prostem približala dvoranskemu rekordu. To bi bil fantastičen napredek, saj bi morala teči za 3 sekunde hitreje.

Od EP v Gentu, kjer ste prvič zablesteli, ste napredovali kar za kar 6,18 sekunde?

Napredek me ni presenetil. Spremenila sem trening, to je glavni vzrok za tako velik skok. Nekoč sem le tekla, zdaj pa dvigam uteži, skačem in šprintam. In drugače razmišljam.

Preobrat ste zasnovala v sodelovanju z deseterobojcem Alešem Škobrnetom, ki študira v ZDA?

Večji del 15-letne kariere sem razvijala le vzdržljivost, zato pa sem bila počasna, zlasti učinek stopal je bil slab. Nekoč sem stopicala, zdaj pa "letim" po stezi. Veliko bolj sem učinkovita tudi v finišu zaradi boljše hitrostne vzdržljivosti. V preteklih dveh letih v zadnjih 250 m nisem imela nobenih možnosti proti velikim tekmicam, kot se je izkazalo na prejšnjem EP v Gentu. Tedaj sem bila zelo zadovoljna s 4. mestom, ki je bilo prvi kamenček v mozaiku, ki sem ga sestavljala zadnji dve leti. Zdaj v finiš pritečem močna, tako da lahko sama izbiram taktiko teka.

S Stephanie Graf imate istega menedžerja. Nekateri so špekulirali, da boste morali zmago prepustiti Avstrijki. Kakšne so bile pravzaprav "igre" glede vajinega dvoboja?

Robert Wagner je za vse športnike zelo pozitivna oseba in si navijanja ne bi privoščil. Kaj intimno misli, me niti ne zanima, sva poslovna partnerja. Ko sva se pogovarjala o dunajskem prvenstvu, mi ni rekel, naj na domačem terenu prepustim zmago Steffi, temveč naj poskusim zmagati. Tudi sama menim, da so takšne predigre pred velikimi tekmami odveč. Zmaga naj najboljši.

Steffi je bila po porazu močno razočarana in napovedala, da bo odslovila menedžerja. Kako se razumeta z avstrijsko šampionko?

Poznava se zelo dobro, še zlasti v zadnjih dveh letih sva veliko tekmovali skupaj. Lahko bi rekla, da sva dobri znanki, saj malokrat vadiva skupaj, ker imava pač različna koncepta treninga. Poznava se osem let in v komuniciranju nisva imeli večjih težav. Večkrat greva na kavo, to pa je tudi vse.

Taktiko tekmice v polfinalu ste glasno komentirali, nato pa hitro odšli v garderobo. Je bil vaš zelo napadalen slog del igre pred finalom, s katero ste želeli tekmici pognati strah v kosti?

Na stezi prijateljstev ni. So le tekmice, ki jih želim premagati. Tako je bilo tudi s Steffi. Ko sem začutila, da jo lahko premagam, sem naredila vse, da jo prehitim. V najinem dvoboju je bilo veliko naboja. Ona je imela za seboj vso dvorano, jaz pa stotnijo slovenskih navijačev, ki so me tako sijajno spodbujali, da sem se vsakič naježila, ko sem tekla mimo njih. Ta občutek, ki ti daje moč, je težko opisati. Presrečna sem, da so bili ob meni moji Velenjčani, Celjani in vsi slovenski atleti ter funkcionarji.

Kariero ste začeli s tekom na 1500 m. Na mladinkem EP pred sedmimi leti ste osvojili bronasto kolajno. Zakaj ste se nato odločili za krajšo progo?

V preteklosti sem nihala med tekoma na 800 in 1500 m. Zato sem bolj skrbela za vzdržljivost, manj pa za hitrosti. Zaradi neodločnosti sem naredila tudi precej velikih napak in izgubila dve sezoni.

Napovedali ste, da se boste vrnili k teku na 1500 m. Kdaj in zakaj?

Končni cilj prehoda na daljšo razdaljo je uspešen nastop na OI 2004. Zdi se mi, da imam z novim slogom veliko več možnosti na 1500 m. Zato bom v poletni sezoni nastopila na nekaterih mitingih tudi na daljši razdalji, preusmeriti pa se nameravam v letu 2003, ko bo ta disciplina na sporedu niza mitingov za veliko nagrado. Na OI v Atenah bi kljub temu rada tekla na 800 in 1500 m.

Nova Svetlana Masterkova, kraljica srednjih prog sredi devetdesetih let?

Zakaj pa ne! Počutim se zelo močna, v dveh letih pa se bo pokazalo, ali sem sposobna enako dobro teči na obeh razdaljah.

To bi bila vrnitev k nekdaj neuspešni formuli?

Zdaj sem v povsem drugem položaju. Sem precej močnejša in hitrejša, nimam nobenih predsodkov več. Vsak uspeh mi krepi zaupanje v lastne sposobnosti.

V zadnjem času je bilo veliko govora o vašem morebitnem odhodu v Grčijo. O tem je na AZS zaenkrat le pismo vašega menedžerja Roberta Wagnerja ...

Pobudo za zamenjavo državnega grba so dali v atenskem klubu Panellinios, za katerega sem sicer že dvakrat nastopila v evropskem pokalu. Sama o tem še nisem veliko razmišljala, še največkrat, ko sem odgovarjala na novinarska vprašanja. Ostajam v Sloveniji, tako da so pogovori o tej temi odveč.

Ali je k temu pripomogla tudi zmaga na Dunaju?

Vsekakor!