Roman je svojo atletsko pot začel razmeroma pozno, saj je za resnejši začetek njegove atletske kariere moč šteti šele leto 1989, ko se je pridružil atletskemu klubu ŽAK (danes ŽAK-MASS  ) iz Ljubljane.

V mladosti se je Roman s tekom ukvarjal povsem ljubiteljsko in bolj občasno kot pa zares, ukvarjal pa se je tudi z drugimi športi - predvsem je rad igral mali nogomet in s svojo ekipo nastopal po različnih turnirjih. Na različnih občinskih prvenstvih v krosu je bil vedno med najboljšimi, proglašen  pa je bil tudi za športnika šole.

Po končani srednji šoli se je v atletiki udejstvoval v glavnem le na različnih krosih (kot n. pr.: "Tek ob žici okupirane Ljubljane ipd...) in kot sam pravi, tudi tedaj še ni pomišljal, da bi se resneje zapisal kraljici športov. Morda je bilo odločilno prav leto 1986, ko je v Nišu na "Armijskem prvenstvu" zasedel prvo mesto v teku na 1.500 m in tretje mesto v teku na 800 m.

Po odsluženem vojaškem roku je Roman začel nekoliko pogosteje teči, a še vedno zgolj rekreativno in predvsem za svojo dušo.

Njegov talent oz. naravno dane sposobnosti je prvi odkril prof. Svjetlan Vujasin, ki je bil že tedaj tudi trener v omenjenem klubu in je Romana opazil na rekreativnih prireditvah. Povabil ga je na preizkusni trening in ko je Roman brez pravega treninga prvič na stezi odtekel 5.000 m pod 16 minutami, je popularni "Vujo" vzkliknil: "To je naš drugi Vindiš!"

Izkazalo se je, da je imel prav in da je imel dober nos. Povabil ga je v klub in v začetku leta 1989 je Roman začel nastopati za ŽAK, kjer je ostal vse do leta 1998.

V tem obdobju in pod strokovnim vodstvom prof. Vujasina je Roman dosegel nekaj odličnih rezultatov in tudi odmevnih uvrstitev.

Prvo sezono je v celoti posvetil teku na 5.000 m, kasneje pa sta oba z Vujasinom ocenila, da bi veljalo poskusiti tudi na daljših progah in izplačalo se je. Roman je svoj prvi maraton tekel v italijanskem mestu Trevisano - tekel pa je 2:24.00, kar je bil glede na to, da se je podal na progo povsem brez pravih izkušenj, odličen dosežek, ki se ga Roman še danes rad spominja. Toda prav v to obdobje sega tudi prva grenka izkušnja, kajti s tem časom je Roman izpolnil pogoje za nastop na EP v Splitu leta 1990, vendar ga zveza tja vseeno ni poslala. Nastopil pa je na državnem prvenstvu v maratonu in zasedel četrto mesto. Enako uvrstitev mu je kasneje uspelo ponoviti še na Balkanskem prvenstvu v Turčiji.

Leto 1991 pa je pomenilo še pomembnejšo prelomnico, saj je Roman tedaj prvič veni sezoni kar 4-krat tekel maraton pod 2 uram in 20 minutami, na državnem prvenstvu nekdanje Jugoslavije (zadnje takšno prvenstvo pred začetkom razpada bivše skupne države) v Pakracu pa je prvič tudi zmagal s časom 2:18.29. Trojno slovensko zmago sta tedaj dopolnila Rozman z drugim in Okoliš s tretjim mestom.

Toda po uspešnem obdobju in zato temu primerno še bolj zagnanemu treniranju, je sledilo krizno obdobje. V sezoni 1992/93 je Roman "pregorel" in v maratonu nikakor ni hotelo biti napredka - celo še več, sodeč po rezultatih je tedaj celo nekoliko nazadoval. Medtem ko je n treningih kar šlo, kot pravi sam, pa je na tekmah povsem odpovedal.

Let 1994 je zato prešel k novemu trenerju v istem klubu in ko ga je prevzel Slavko Črne (sedanji trener Matije Šestaka), sta spremenila način treninga in bistveno več pozornosti posvetila hitrosti. Prav zato ne preseneča, da je Roman v tem obdobju izboljšal državne rekorde na 1.500 in 5.000 m.

Toda Romana je na nek način vleko k maratonu in nasploh k tekom na daljše proge, zato je leta 1994 ponovno zamenjal trenerja in prešel k Borutu Podgorniku, ki hkrati trenira tudi Heleno Javornik. V začetku leta 1995 je Roman prvič izpolnil kvalifikacijsko normo za na stop na SP v Goteborgu. Norma je bila 2:16.00, Roman pa je prvič tekel 2:15.19 in nato to v začetku leta 1996 še enkrat potrdil s časom 2:15.39. S tem je hkrati potrdil tudi olimpijsko normo za nastop v Atlanti, toda zaradi že znanih, pa vendar nikomur povsem razumljivih razlogov v Atlanto ni odpotoval.

Naslednje leto je zato globoko razočaran posvetil predvsem temu, da bi si s tekom vsaj nekoliko izboljšal gmotni položaj, če že na Olimpiadi ni mogel dokazati, česa je sposoben.

Leta 1998 sta z Borutom Podgornikom prvi del sezone posvetila predvsem izboljšanju osebnega rekorda na 10.000 m in tudi uspela, saj je Roman tedaj prvič tekel pod 30 minutami (29:43) - toda to je bilo vseeno manj od načrtovanega in drugi del sezone sta posvetila bolj maratonu.

To se je pa obrestovalo, kajti Roman je na mitingu v Berlinu leta 1998 kot prvi izboljšal 11 let star državni rekord Mirka Vindiša (2:13.39) - tekel je 2:13.24 in vse od tedaj je državni rekord v najtežji atletski disciplini v njegovih rokah!

Leta 1998 se je v Romanovem življenju zgodila še ena pomembna prelomnica - tedaj se je namreč poročil z Matejo, s katero avgusta letos pričakujeta prvi naraščaj in Roman bo tako kot novopečeni očka odšel na Olimpijske igre v Sydney.

V sezoni 1998/99 je Roman namenil bolj počitku in zato za naslednje leto, ko je nastopil na 19. Maratonu Treh src v Radencih, ni imel prav veliko časa za resnejše priprave (le slabih 8 tednov) - a je kljub temu zmagal in tako izpolnil normo za nastop na SP V Sevilli. Na ta nastop pa bo imel za vedno slabe spomine in grenak priokus predvsem zaradi poročanja v naših medijih. Roman je namreč zaradi dehidriranosti odstopil na 36. km tega teka, ki se je odvijal v zares nemogočih pogojih (izjemna vročina!), toda sam nikakor nima slabe vesti. Vse je dal od sebe, tako kot vedno!

Zato pa je dosti bolj obetavna letošnja sezona, ko je Roman ponovno izboljšal svoje rekorde na 10 km, v malem maratonu in maratonu. V Ferrari je mali maraton pretekel v času 1:02.49, nato pa v Torinu še maraton v času 2:11.50, kar ga letos uvršča na 50. mesto med vsemi maratonci na svetu. V Lizboni pa je kasneje v teku na 10 km ponovno v nemogočih pogojih in na že sicer izjemno težki progi (prva polovica vzpon, druga spust) prvič v življenju tekel pod 28 minutami.