Vstajanje ob treh zjutraj. Kljub temu sem dobro razpoložen in komaj čakam, da se začne odvijati film na katerega sem čakal štiri leta. Nekaj pred četrto sva se z Bredo odpravila proti Brniku. Na Brnik sva prispela eno uro prezgodaj, kar je v nasprotju z mojim »imidžem«.Običajno zamujam. No, potovalna mrzlica je prispevala svoje. Nato priprave na polet in še zadnje slikanje pred odhodom na letalo. Slovo od domačih in prijateljev, ki so nas pospremili na letališče je bilo prisrčno z željami za kar najboljše uvrstitve. Tu in tam se je utrnila kakšna solza.

Polet do Dunaja se je začel nekaj po osmi uri. Letališki delavci so imeli kar precej dela z nami, saj nas je bilo kar pet na vozičkih in vsakega posebej so morali prenesti na letalo. Ob devetih smo pristali na Dunaju. Morali smo pohiteti s čekiranjem za Kuala Lumpur in se vkrcati na drugo, večje letalo.

Bujenje smo imeli ob pol osmih, z zajtrkom v sobi. Zelo udobno.

Dopoldne nam je vodstvo odprave odredilo sproščanje s kopanjem v bazenu. Nihče se ni pritoževal.

Popoldan smo bili povabljeni v slovenski klub Triglav, kjer smo se zadržali v prijetnem vzdušju do večera. Druženje z našimi izseljenci je vedno zelo prisrčno.

Prva stvar, ki sem jo naredil zjutraj je bil klic domov. Čestital sem ženi ob njenem prazniku. Vesel sem bil, da ob tej priliki ni bila sama, praznovala je s prijatelji.
Dopoldan smo šli na ogled mesta z gospodom Brežnikom. Ob dvanajsti uri smo imeli naročeno ladjo na sončno energijo, ki jo je za Paraolimpijsko reprezentanco naročil gospod Brežnik. Z
ladjo smo se vozili približno dve uri, ob treh pa smo imeli dogovorjeni obisk in sprejem v slovenski olimpijski hiši, kjer nas je sprejela gospa Helena Drnovšek-Zorko in domačini v slovenski hiši. Lepo je bilo videti mojo medaljo iz POI pred štirimi leti v Atlanti na tako častnem mestu. Po končanem sprejemu smo bili povabljeni v slovensko društvo, kjer so nas na vhodu pričakali s "frajtonerico"

Dopoldan je minil v dvorani za fitnes, kjer smo se kar dobro razgibali.

Ob dvanajstih smo imeli sprejem pri županu Campbeltowna.
Popoldan smo imeli prosto in smo se  malo odpočili od vseh naporov tega in prejšnjih dni.

Ta dan smo imeli namenjen za "shoping". Bujenje ob osmih nato pa v trgovine.
Popoldan smo imeli krajši izlet s kombijem občine Campbeltowna.

Drugi dan v olimpijski vasi je bil deževen, pa še petek trinajstega, vendar kljub vsemu je razpoloženje zelo dobro.

Na trening na strelišče imamo približno 40 km.

Z dobrim treningom malega kalibra leže in stoje sem si prislužil sladoled. Z iskanjem sladoleda sem si nakopal precej težav. Medtem ko sem iskal sladoled, sem pozabil na čas, »šefica«- Polona pa mi je povedala par krepkih, saj me je čakal cel avtobus.

Ko smo se našli smo se odpeljali na ogled Sydneyskega akvarija. Tu mi je bilo zelo všeč, kaj takega še nisem videl. Spustili smo se pod vodo, v morje in hodili po tunelih iz stekla. Morski psi in druge nenavadne morske živali plavajo vse naokrog.

Jutranji treningi so sedaj že vsakdanjost. Današnjega sem opravil dobro, zato mi je Polona dovolila, da ga lahko predčasno končam, saj se ne počutim dobro. Daje me utrujenost in prehlad.

Zdravnica mi je predpisala šumeče kalcijeve tablete in počitek.

Zjutraj sem imel težave z vstajanjem.

Jedilnica je oddaljena od sobe približno 500 metrov in v hrib. Avtobus vozi v isto smer vsako minuto, vendar kadar se odločim, da grem peš se zanesljivo popolnoma prebudim.

Prvi strelski poizkusi so vse bližje. Še dva dni. Vem, da sem dobro pripravljen, upam, da mi bo služila tudi športna sreča. Današnji trening mi je uspel zelo dobro, tako, da sem si prislužil brezplačno kosilo in ga tudi izkoristil. Naša Polona nas pa zna motivirati. Kdo pa nebi streljal  desetk za tako dobro kosilo.

Ne vem kako bom lahko pisal dnevnik v prihodnjih dneh, upam, da bo šlo.

Verjetno bom moral dati prednost tekmam, zato sem tudi tu.

Danes je dan otvoritve 11.Paraolimpijskih iger. Vsi smo že nestrpni, saj slutimo, da nas čaka enkraten dogodek, ki je na vsakih naslednjih igrah boljši in lepši. Tega res ne bi želel zamuditi, čeprav je danes že slabo kazalo. Imam nekaj zdravstvenih težav, tako, da bi bilo bolj pametno, da bi ostal na toplem in suhem. Kljub vsemu sem se odločil, da se udeležim otvoritve.

Dopoldan sem imel še uradni trening, katerega so zmotili le sodniki, ki so zelo  natančno merili naslon in s tem povzročili malenkost večjo nervozo.

Proti večeru smo se skupaj odpravili na prireditveni prostor. Razpoloženje vseh udeležencev je  enkratno. Sem in tja  mi misli uhajajo k jutrišnji tekmi.

Začelo se je. Današnja tekma ni bila zelo zgodaj, organizatorji so verjetno upoštevali, da je bila včeraj otvoritvena slovesnost. Streljal sem zelo dobro, skoraj najboljše. S streljanjem sem malo »pohitel« in tako imel 20 minut svetovni rekord. Občutkov ne znam in ne morem opisati. Žal me je Korejec, ki mu strelci pravimo »Ping pong« prehitel za dva kroga. Imel sem 4 kroge prednosti pred tretje, četrto in peto uvrščenim, kar je bilo skoraj nemogoče zapraviti. Tako se je tudi zgodilo. Tako sem osvojil drugo mesto in ponovil uspeh izpred štirih let iz Atlante. Po končani tekmi sem bil zeloooo srečen. Prava atrakcija so bili moji navijači z ragljami in »Kdor ne skače ni Sloven´c. Hej, hej, hej!«.

Po večerji smo imeli manjšo slovesnost v slovenski pisarni. Spraznili smo nekaj steklenic Zlate radgonske penine. Nisem smel pretiravati s praznovanjem,  saj me že jutri čaka nov preizkus. Streljal bom z zračno puško 60 leže.

Zjutraj je bilo na strelišču zelo mrzlo, kot ponavadi. Avstralsko vreme je pač tako, da so noči zelo hladne, podnevi pa je precej toplo.

Dan se je lepo začel. Po dolgem času sem lahko malo dlje poležal, kot prejšnje dni. Dopoldan je potekal po nekako ustaljenem dnevnem redu: vstajanje, zajtrk , Internet, pa še kakšna drobna malenkost vmes.

Kljub zgodnji uri vstajanja sem bil zelo dobro razpoložen in odlično pripravljen na zadnjo tekmo na teh Paraolimpijskih igrah. Veliko mi pomeni, ko me tudi drugi iz naše »odprave« vzpodbujajo.

Ko smo prispeli do strelišča, je pričelo deževati, kar pa ni pokvarilo mojega dobrega razpoloženja. Tekmo MK leže sem začel zelo dobro in sem takole nastreljal : 98, 96, 96, 97, 100 in 97. Skupni rezultat je bil 584. Po končanem rednem delu sva bila še z enim tekmovalcem skupaj na osmem mestu, vendar, ker je v finalu prostora le za osem najboljših tekmovalcev, sem pristal na devetem mestu, ker sem imel zadnjo serijo slabšo, kot sotekmovalec. Z uvrstitvijo v finale tako ni bilo nič, čeprav sem bil tako blizu. Z rezultatom sem bil zadovoljen saj sem ponovil  državni rekord.

Po tekmi sem si ogledal še Ernestovo. Bila je izredno napeta. Ernest se je v finale uvrstil na četrto mesto z enim krogom zaostanka za tretjim mestom. V finalu mu ni šlo najbolje, saj je bil na koncu sedmi. Škoda za tako priložnost. Tudi tukaj se je pokazalo, da smo zelo dobri športniki, a nam včasih zmanjka ščepec sreče.

Danes sem si pa res privoščil. Dolgo spanje, super zajtrk,...

Šele sedaj opažam, da so me moje tekme kar zdelale. Nujno sem potreboval dan za uživanje.

V olimpijskem parku sem ležal na soncu. Moram se ga naužiti, saj vem, da bomo po pristanku na Brniku verjetno padli v bolj zimsko kot poletno vreme.

Danes je bil šele dan za uživanje!!!

Dopoldan smo šli v zabaviščni park Wonderland.  Preizkusil sem vse mogoče vlake smrti, vodne poti, proste pade, show iluzionistov, ... . To je nekaj zame. Ker čutim, da mi kaj takega  kmalu ne bo spet dano, sem se res potrudil in izkoristil kar sem lahko.

Po prihodu v olimpijsko vas smo šli navijat za Drago Lapornik. Ker vem koliko športniku pomeni vzpodbuda navijačev, si mislim, da je Draga tudi z našo pomočjo vrgla kuglo tako daleč, da je zadostovalo za bronasto medaljo. Bila je neizmerno vesela in veselil sem se skupaj z njo. Seveda smo jo vsi skupaj dostojno proslavili. Tako kot je potrebno. Sedaj imamo že izkušnje v teh stvareh.

Ker nimam več svojih tekem se največkrat odločim za vzpodbujanje predstavnikov Slovenije v različnih tekmah. Na atletskem stadionu  je Franjo Izlakar suval kroglo. Šlo mu je kar dobro, kazalo mu je na najboljše, a ga je v predzadnjim metu prehitel  Južnoafričan . Franjo se je moral zadovoljiti z srebrom. Zatem smo se z se vročimi ragljami odpravili navijat za golbaliste, ki so imeli odločilno tekmo za medalje, a žal jim ni uspelo, čeprav so raglje zopet neusmiljeno pele. Po tekmi smo se zadnjič zavili v olimpijsko prodajalno in zapravili še zadnje krajcarje, ki smo jih imeli. Bilo je že pozno popoldan, ko smo se vrnili v olimpijsko vas na kosilo. Se predzadnjič sem šel v Internet center pregledat če je kaj pošte.

Po večerji  smo imeli še zadnjo slovesnost in zaključek. Na slovesnosti, sta bila gosta gospod Dušan Lajovic, konzul Nove Zelandije in naš ataše gospod Alfred Brežnik. Ob tej priložnosti smo prejeli darila in spominske plakete Paraolimpijskih iger.

Dan se mi je začel zelo zgodaj, ker je moj  ˝cimer˝ že navsezgodaj začel pakirati kovčke. Tako da mi ni preostalo drugega, da tudi jaz začnem z delom. Bil je problem z pakiranjem, stvari se je v teh petindvajsetih dneh kar nabralo in kovček je bil  premajhen, ampak z malo moči se je dalo zapreti. Po zajtrku sem šel po olimpijski vasi se poslovil od starih in novih prijateljev in še zadnjič zavil v Internet center ter še zadnjič poslal odgovore in pozdrave na prispelo pošto. Dan se je hitro prevesil v popoldan . Takrat smo dobili sporočilo, da moramo na letalo za Melbourne, ker niso dovolili pristanka našemu prevozniku v Sydneyu. Ampak na srečo vse je potekalo po načrtovanem urniku. Na letališču so nas še zadnjič pospremili  tam živeči Slovenci  in naš ataše Alfred Brežnik. Po uri in pol smo pristali v Melbournu, se natovorili na Lauda Air in poleteli za Kuala Lumpur, kjer so natočili gorivo in oskrbeli letalo z vsem potrebnim, ter poleteli naprej proti Dunaju. Prvi del poleta je bil zelo kratek, ker sem ga skoraj v celoti prespal, drugi del se je nekoliko vlekel ampak je tudi minil kar hitro. S Polono sva imela dvoboj z računalniškimi igricami. Bil sem velikokrat poražen, pa kaj zato. 

Leteli smo preko Dunaja. Let je bil miren nekje do Trojan, kjer nas je zajela manjša turbulenca, ki nas je malce pretresla. Pristali smo zelo mirno. Zelo lep je bil pogled na teraso letališča Brnik, kjer so plapolale slovenske zastave, slišal se je glas harmonike in tako priljubljen refren: »Kdor ne skače ni Slovenc. Hej, hej, hej.«

Sprejem je bil zelo lep. Sprejel nas je g. Aleš Vest, predsednik olimpijskega komiteja Janez Kocjančič , Miro Cerar ,  predstavniki Zveze za Šport Invalidov domači in prijatelji. Snidenje je bilo zelo bučno in tudi kakšna solza se je utrnila. Pozdravljanja, poljubljanja in objemanja ni bilo konca ne kraja. Bilo mi je zelo lepo, kajti počutil sem se res veličastno.

Na letališču smo imeli še tiskovno konferenco, potem sem opravil še nekaj intervjujev.

Poslovil sem se od članov celotne odprave, s katero sem zadnjih 26 dni preživel nepozabne trenutke.