Seveda sem zadovoljen, saj ohranjamo tradicijo in od leta 1992, ko je olimpijske igre gostila Barcelona, vedno posegamo po odličjih. Res pa je tudi, da smo veliko pričakovali, saj naši predstavniki sodijo med najboljše na svetu, kar stalno potrjujejo tudi na svetovnih in evropskih prvenstvih. Moramo pa vedeti, da bi bilo kolajn lahko še več, a nam je, žal, zmanjkalo nekaj sreče.

Po Barceloni, kjer je Franjo Izlakar v suvanju krogle in metu diska osvojil dve zlati kolajni, je najžlahtnejše odličje osvojila Gorenjka Mateja Pintar, ki je bila najboljša v namiznem tenisu …

Resnično smo si letos želeli olimpijskega naslova in to se nam je tudi uresničilo. Kljub temu, da se Mateja z namiznim tenisom "resno" ukvarja šele tri leta, je bila tudi pred začetkom paraolimpijskih iger v krogu favoritinj, zlata pa od nje nismo pričakovali. To je res fantastično.

Res je, da je konkurenca leto za letom močnejša. Tudi pri športnikih invalidih gre vse "naprej" in lahko rečem, da so to polprofesionalci. Šport jemljejo izredno resno in temu primerno se izboljšujejo najboljše znamke in kakovost invalidskega športa. Tudi zaradi tega so merila za uvrstitev na paraolimpijske igre zelo stroga. Tudi če ima športnik normo, ni nujno, da bo nastopil, saj je to odvisno od kvote, ki jo ima posamezna država. Tako je, na primer, brez nastopa ostal Franjo Izlakar, ki potem ni dobil povabila mednarodne organizacije. Moramo pa vedeti, da je tudi konkurenca v Sloveniji močna, saj se državnih prvenstev udeležuje med 1200 in 1300 športnikov.

Omenili ste profesionalizem. Je kakšen profesionalec tudi med Slovenci?

Ne, nihče od Slovencev ne živi od športa. V reprezentanci so športniki z različnimi statusi. Nekateri so v rednem delavnem razmerju, študentje, invalidsko upokojeni … Vsi pa trenirajo po večkrat na teden, saj drugače ne bi bilo rezultatov.

Tudi to drži. To vidimo že po spremljanju tekmovanj iz Aten. So le redki mediji, ki spremljajo igre dovolj podrobno. Tu mislim predvsem televizijo, ki bi morala bolj "pokriti" ta dogodek. Za primerjavo naj povem, da ima televizijske pravice zakupljenih kar 50 držav, med njimi pa je večina evropskih, ki tudi prenašajo nekatera tekmovanja v živo. Pri nas se to na žalost ni zgodilo. To pa ima tudi večje razsežnosti.

Kakšne?

Z večjim pojavljanjem v medijih bi se šport invalidov še bolj približal širši javnosti in tudi tistim, ki bi se lahko ukvarjali z njim. Posledično pa je zaradi tega tudi manj pokroviteljev, tako da je težko zbrati nujno potrebna finančna sredstva.

Kako sploh lahko zbereta dovolj denarja?

Nekaj je donatorjev in kljub vsemu tudi pokroviteljev, ki smo jim izredno hvaležni, da vlagajo tudi v šport invalidov. Glavni finančni zalogaj pa pokrijeta Fundacija invalidskih in humanitarnih organizacij ter Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport.