Matija je bil pred današnjo tekmo sicer odlično razpoložen, nikakor pa ni bil prepričan, da bi mu lahko uspel tako izjemen tek, kot mu je.

Že v svojem prvem nastopu - v teku na 200 m - je pokazal, da je v odlični formi, čeprav se očitno tega niti sam ni zavedal. letos je pač izgubil preveč treninga in daleč premalo tekmovanj je bilo za njim, da bi bil sposoben realneje oceniti svoje trenutne sposobnosti. Poleg tega mu je nekaj zadnjih neuspelih poskusov, da bi dokončno potrdil tudi normo za posamičen tek na 400 m v Sydneyu, nekoliko načelo samozavest in mu vzelo voljo. Nič čudnega, ko pa je imel v bližnji preteklosti takšno smolo kot le malokdo - morda bi njegove težave lahko primerjali celo s tistim, kar se je v zadnjih dveh letih dogajalo Brigiti Bukovec (le da so se Brigitine težave vlekle celi dve leti).

Toda današnji rezultat na 200 m je opogumil tudi njega, čeprav še vedno ni bil prepričan, da je že sposoben potrditi tudi "to vražjo" normo, ki mu je v zadnjem času "požrla" toliko živcev. Tudi zelo dober rezultat v teku na 200 m, ko je tekel odličnih 21.11, ga še ni prepričal, da bi lahko uspel tudi na 400 m. "Ne verjamem, da bi zmogel že danes", je dejal, "toda vredno je poskusiti. Izgubiti itak nimam kaj!"

Potem pa je dobesedno eksplodiral in v svojem solo teku na 400 m povsem zasenčil reprezentančne kolege in prepričljivo zmagal z izjemnim časom. Tekel je 45.48, kar je krepko bolje od zahtevane olimpijske norme in samo pet stotink sekunde slabše od njegovega državnega rekorda, postavljenega lani na SP v Sevilli.

Matija je bil takoj potem, ko je dojel, da mu je uspelo nekaj, kar je še slabo minuto pred tem izgledalo nemogoče, izjemno vesel in kar ni se mogel ustaviti. Tudi gledalci, vsi poznavalci atletike, so ga navdušeno pozdravili in mu vsi po vrsti čestitali. "Zaslužil si je - bolj kot kdorkoli!", so bili najpogosteje slišani komentarji njegovega izjemnega nastopa še daleč v večer.