Merlene še ne razmišlja o koncu svoje športne poti in zelo verjetno je, da bo nastopila tudi še naslednjih Olimpijskih igrah v Atenah leta 2004. In če bo, bo takrat seveda nastopila za Slovenijo, to je sedaj popolnoma jasno.

Merlen bo drugo leto še pred igrami dopolnila 44 let in če bo nastopila, bo zanesljivo med najstarejšimi udeleženkami iger nasploh, če pa ji uspe preboj do finalnega teka, pa bo še enkrat popravila lasten "rekord" iz Sydneya - že tam je bila z dopolnjenimi 40 leti najstarejša finalistka teka na 100 m v vsej zgodovini Olimpijskih iger.

Merlene je sicer o zaključku športne poti prvič resneje razmišljala že pred 15 leti (leta 1986), a si je k sreči premislila in našla nove izzive in motive za naporn treninge.

"Ne vem, koliko časa bom še vzdržala - ne razmišljam o datumu, zanesljivo je le to, da me po Olimpijskih igrah v Atenah ne bo več na atletskih stezah v vlogi šprinterke", pravi sedaj.

"Največ je odvisno prav od zdravja oz. morebitnih poškodb. Zdaj sploh ne razmišljam o koncu kariere. Doživljala se mnoge vzpone ijn padce, a sem se vedno znala vrniti. Seveda se veliko raje spominjam lepih trenutkov in velikih zmag. V najlepšem spominu pa za vedno ostaja moj prvi nastop na Olimpijskih igrah leta 1980 v Moskvi. Tekla sem zelo sproščeno in v teku na 200 m osvojila bronasto medaljo".

Še vedno se veseli vsakodnevih treningov in naporov ter seveda neštetih izzivov v atletskem svetu in kot zatrjuje, bo tako še nekaj časa.

Nehote se poraja vprašanje, če jo še vedno mika zlata olimpijska medalja - edino, česar v zares izjemno bogati zbirki Merlene še nima, in nanj takole odgovarja: "Realna sem in ne razmišljam o tem, bilo bi neumno! Gledam na svoje zdravje in motive in najbolj pomembno je, da še vedno tečem. še posebej, ker še vedno lahko tečem hitro".

"Naj vas nič ne skrbi, to je najlažji šport. Samo tečeš, nič drugega", zna v šali reči Merlene in tako pojasnjuje, kako to, da je v tako 'visoki starosti' za šprinterko še vedno tako hitra, da ji mnoge mlajše tekmice niso kos, potem pa dodaja:

"Toda šalo na stran. Najvažnejše je ostati zdrav in to je zame sedaj največji izziv. Poškodbe uničujejo športnika, toda ob železni volji se da tudi to premagovati. Leta niso problem, še vedno lahko tečem zelo hitro in to med drugim potrjuje tudi štoparica. Še sem lahko hitra in če bom zdrava, me bodo tekmice še vedno težko premagovale".

Sredi julija leta 2002 je Merlene doletela poškodba kolena - odkrušil se je delček meniskusa in to jo je za nekaj tedno oddaljilo od atletskih tekmovanj. Tedaj je rekla: "Poškodba ni bila tako resna, kot smo najprej domnevali, ni pa bila ravno nedolžna. Operacijo - odstranitev tega motečega delčka meniskusa - je uspešno opravil dr. Rrastko Stok in ob tej priložnosti se mu še enkrat najtopleje zahvaljujem. Sem zelo vztrajna in zato bom na tekmovališču takoj, ko bo to mogoče. Konec avgusta ali v začetku septembra me boste že videli na mitingih!"

Prav ta poškodba je bila tudi kriva, da Merlene ni mogla nastopiti za Slovenijo že na EP v Münchnu 2002.

Pred treningom - junija 2001

Priprave na Olimpiado v Sydneyu 2000 - Ljubljana - junij 2000