Dnevnik
Home

 

18.11.2000

Kljub temu, da so se Paraolimpijske igre končale in da se je naša odprava že vrnila domov, ne morem z gotovostjo trditi, da sem z mislimi in dušo že čisto doma in na trdnih tleh.

Že to, da sem se znašla med najboljšimi športniki, tako slovenskimi kot svetovnimi, mi je bila velikanska čast. Čast tudi zato, ker sem na tako pomembnem tekmovanju nastopala pod slovensko zastavo.

Vesela sem, da sem se znašla tudi med športniki, ki nastopajo v drugih športnih panogah. Vse to je bilo zame čisto novo, saj sem se Paraolimpijskih iger udeležila prvič.

Vem pa, da lahko z gotovostjo trdim, da je Sydney živel in dihal za te igre. Že samo številka 15.000 vedno nasmejanih prostovoljcev veliko pove, če vemo, da je bilo vseh tekmovalcev "samo" 4.000 oz. skupaj s trenerji, vodstvom in spremljevalnim osebjem okrog 7.000.

Paraolimpijske igre niso bile le tekma kot tekma, turnir kot turnir. Zame so presegle vse meje mojih pričakovanj. Zame je bil to mesec nepozabnih doživetij. Doživetij, ki so neponovljiva! Mesec športnih užitkov, ki jih kot tekmovalec ali kot gledalec doživiš le, če se pojaviš na prizoriščih, če si del njih.

Celotna naša ekipa je dihala kot eden. Danes smo stiskali pesti za enega, jutri za drugega. Na pamet smo poznali razporede tekmovanj, seveda predvsem naših športnikov.

Najbolj pa se mi je v spomin vtisnil prav prvi tekmovalni dan. nastopal je naš Ančo (Franci Pinter) in sicer v streljanju. Uvrstil se je v finale.

Tudi "pinkponkaši" smo šli navijat zanj. prvič sploh sem bila na strelskem prizorišču. Ob navijanju za Ančota sem ostala skoraj brez glasu, bolela me je roka od "raglje"...

Ančo je seveda pokazal, kaj zna in nas razveselil z odlično uvrstitvijo in prvo medaljo za našo reprezentanco. Hvala, Ančo, za tako lepe trenutke!

To so bili prvi vtisi s prizorišč. Sledilo jih je še veliko, nič manj razburljivih.

Vse, kar sem doživela v Avstraliji, je zame nepozabno, enkratno in neponovljivo. pa naj gledam na vse to skozi oči publike ali tekmovalke.

Zdaj sem bogatejša še za eno izkušnjo več, bogatejša za veliko novih prijateljev. Med drugim nas je združil tudi pravi športni duh.

Hvala vsem v naši ekipi, ki ste te radosti delili z menoj.


Gledalci so nas prepoznavali...

 


Takole me je ujela
naša zlata Helena

 

webmaster

Copyright 2000-2003 Posodobljeno: 05-07-2003.