Rojen sem bil leta 1953, na božični večer , v Spodnji Novi Vasi pri Slovenski Bistrici.

Prijatelji in znanci me poznajo po imenu Ančo. Ime sem dobil pri dveh letih, ker nisem znal pravilno izgovoriti svojega pravega imena.

Do svojega 24 leta sem preživljal svojo mladost,kakor jo preživljajo vsi mladostniki. Končal sem elektro šolo in se zaposlil kot obratovni elektrikar v tovarni Steklo v Slovenski Bistrici..

Leta 1977 sem v prometni nesreči z osebnim avtomobilom utrpel poškodbo hrbtenice – postal sem paraplegik. 

Komaj štiri mesce po poškodbi sem prvič nastopil na uradnem tekmovanju paraplegikov v atletiki na Kodeljevem v Ljubljani in od takrat naprej se je moje življenje spremenilo.

Postal sem samozavestnejši, saj sem ugotovil, da invalidnost ni tako strašna, če imaš osebne cilje.

Prvi cilj mi je bil, da si ustvarim družino.

Na obnovitveni rehabilitaciji v Novigradu leta 1985 sem spoznal Bredo, s katero sva se leta 1987 poročila. Poročila sva se v kraju, kjer sva se spoznala, v Novigradu 

Zdaj smo štiričlanska družina. In ko grem na tekmo, me seveda vzpodbujajo in navijajo, ter mi ob morebitnih slabih trenutkih stojijo ob strani.

Drugi cilj mi je, da v invalidskem športu dosežem največ, kar se doseči da.

Vrstila so se razna tekmovanja doma in tujini. Nastopal sem v različnih športih: košarki, kegljanju, namiznem tenisu, tenisu, plavanju, spretnostni vožnji z avtomobili, šahu. Moj najljubši in najuspešnejši šport je STRELJANJE s standard zračno in od leta 1997 z malokalibrsko puško.

Tretji cilj mi je, da to znanje, ki sem ga pridobil v teh letih tekmovanja, prenesem naprej in vzgojim kakšnega dobrega, če ne odličnega strelca.

Načrti za prihodnost: