Spoštovani obiskovalci domače strani slovenske reprezentance na XI. Paraolimpijskih igrah Sydney 2000.

Tokrat se vam oglašam kot predsednik Zveze za šport invalidov Slovenije, pa čeprav sem tu v Sydneyu predvsem kot invalid športnik, tekmovalec s pištolo.

V Avstraliji smo od 6. oktobra, v ponedeljek 30.oktobra ob 20,45 pa odpotujemo domov. Na letališču Brnik bomo 31.oktobra ob 14,45 uri (domačem slovenskem času seveda)

- O dogajanjih na Paraolimpijskih igrah bo veliko govora v naslednjih nekaj mesecih. Takrat bomo na podlagi vrste podatkov opravili tudi resne ocene in predloge za naslednji Paraolimpijski ciklus.

- Vem, da so tudi med nami ljudje, ki zelo radi dajejo ključne ocene, pa čeprav o stvari vedo le malo. Tako je bilo razumeti tudi članek Lada Pavea v Večeru, ki nekako razvrednoti organizirano mednarodno gibanje športa invalidov. Vendar takega mišljenja nima nihče, ki tak dogodek, športno dogajanje in preseganje pričakovanih meja sposobnosti invalidnih oseb, vidi ali doživi neposredno.

- Kako Avstralci doživljajo šport invalidov, je bilo najbolje opaziti pri ogledu tekmovanj. Na stadionu je bilo v času atletskih tekmovanj vsak dan preko 60.000 gledalcev, med njimi veliko otrok. Ko ti otroci srečajo invalida na vozičku, brez roke ali noge, ne zrejo prestrašeno ali začudeno vanj, ampak ga prosijo za avtogram! Za značko ali nalepko so takoj pripravljeni spraševati, od kod si, v katerem športu nastopaš, ali ti je všeč Avstralija. Namesto pozdrava DOBER DAN pogosto slišiš: ŽELIM TI LEP DAN.

- V športu invalidov je vedno prisotna problematika klasifikacije ali kategorizacije, kot ta proces imenujemo mi v Sloveniji. Gre zato, da so športniki invalidi glede na svojo telesno, senzorno ali mentalno prizadetost razporejeni v posamezne tekmovalne kategorije. To je potrebno zato, da v neki disciplini npr. plavanju na 100 m prosto, medsebojno tekmujejo

športniki, ki so po preostalih telesnih sposobnostih medsebojno primerljivi.

Različne športne panoge zahtevajo zaradi specifike zahtevnosti različno število kategorij. Najbolj razčlenjena sta zanesljivo atletika in plavanje, najmanj streljanje ali sedeča odbojka.

Pri tem pa nastajajo problemi, ki izhajajo iz slabšega poznavanja sistema ali njegovega izkoriščanja. Tudi tokrat je bilo veliko kategorizacij na meji regularnosti, ena takih je bila tudi v metu kopja, kjer je nastopil Janez Roškar. Tekmovalec iz ZDA je bil bistveno manj prizadet, kot sodi v to skupino.

Pritožbi je bilo ugodeno in Janez je dobil bronasto medaljo. Taki primeri zahtevajo, da se trenerji in drugo osebje podrobno seznanijo s sistemom in potem trezno in hitro reagirajo. Mimogrede, taksa za pritožbo je 300$!

- Pravila posameznih športnih panog so materija, ki ni nikoli dokončna. Razvoj športa zahteva vedno znova spreminjanje in prilagajanje pravil, pri tem pa bi morali postopki potekati tako, da se vendarle da sodelovati v oceni in sprejemanju sprememb. Pa ni vedno tako.

- OCENA UDELEŽBE NA PARAOLIMPIJSKIH IGRAH SYDNEY 2000

Čeprav se nismo povsem končali, je vendarle možno dati nekaj ocen našega

sodelovanja na XI. Paraolimpijskih igrah Sydney 2000.

1. Po moji oceni in razgovorih z udeleženci iz različnih držav menim, da so bile to resnično najbolje organizirane Paraolimpijske igre doslej. Ne gre le za dobro organizacijo tekmovanj in spoštovanje terminskih planov, ampak predvsem za upoštevanje specifičnih potreb in pogojev, ki so potrebni zato, da se invalidi športniki počutimo normalno. Od namestitve, prehrane, transporta, tekmovanj, vse je potekalo normalno. Ob morebitni napaki smo doživeli korektno opravičilo in vse je bilo dobro.

Tokratne Paraolimpijske igre so najbolj primerljive s tistimi leta 1992 v Barceloni, tako po standardu, organizaciji kot tudi izrednem odnosu ljudi do invalidov.

2. Proces izbire in priprav slovenske reprezentance je bil izveden pravočasno in dobro. Manjkala nam je sicer konkurenčnost znotraj posamezne tekmovalne kategorije, ki jo zaradi majhnega števila invalidov pač nimamo. Vendar pa bi težko našli primer, da priprave niso bile normalno opravljene.

3. Financiranje projekta je potekalo predvsem preko Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij in državnega proračuna. Pri tem smo marsikaj prihranili tako, da smo enostavno zaprosili za ugodnejše pogoje in jih v glavnem tudi dobili. Tu so nam pomagali številni naši prijatelji, od institucij pa predvsem Olimpijski komite Slovenije in Ministrstvo za šolstvo in šport. Brez sponzoriranja, donatorstva, pokroviteljstva in korektnosti opremljevalcev ne bi imeli tako ugodnih pogojev.

4. Medijska odzivnost je bila tokrat izjemna. Pravočasni dogovori z Radiotelevizijo Slovenije o posebnem poročevalcu ter dogovor z STA, Delom, Večerom, Dnevnikom in Ekipo o drugem poročevalcu so zagotovili redno poročanje v pripravljalnem obdobju, zlasti pa sedaj iz Sydneya. Dnevnik, Slovenska športna revija ŠPORT in Veliki športni almanah so predstavili našo reprezentanco, kar se doslej še ni zgodilo.

5. Tokrat imam prvič resnični občutek, da smo ne le športna ekipa ampak DRUŽINA. Znotraj ekipe, ki jo sestavljajo različni športi se običajno pojavi medsebojna tekmovalnost in nestrpnost. Pri nas o čem takem ni niti sledu.

Vsak nastop, ne glede na uvrstitev, je deležen pozornosti vseh, medsebojno navijanje in podpora dokazuje, da sta med nami živa prijateljstvo in športni duh. Čeprav smo zdoma več kot tri tedne ni niti sledu o medsebojni naveličanosti. Vsaka medalja je naša skupna!

6. Prijateljstvo in veliko izkazane pozornosti Slovencev, ki živijo ne le v Sydneyu ampak v Avstraliji, so nekaj cesar ne bomo kmalu več doživeli. Vabijo nas na obiske, prihajajo na tekmovanja, zal jim je da odhajamo. To velja tako za ljudi, ki živijo v Avstraliji že več kot 30 ali 40 let kot tudi za uradne predstavnike Republike Slovenije. Da so Slovenci dobro obveščeni, dvakrat na teden poskrbi Radio SBS, Stanka in Florjan pripravljata sliko in komentar za TV Slovenija.

Posebno prizadeven je naš Paraolimpijski ataše Alfred Brežnik, častni generalni konzul RS v Sydneyu, za nas pa predvsem prijatelj Fredi.

7. Ekipa trenerjev (Polonca, Toni, Brane, Goran, Gorazd, Edo, Bruno), zdravnica Helena in vodja delegacije Branko so nas zadetek v polno. Dobro in (se več) so opravili svoje delo.

S promocijskim materialom zveze in Slovenske nacionalne turistične organizacije smo opravili dobro promocijo nase Slovenije, z ragljami pa smo postali znani na vseh športnih terenih.

8. Športni rezultati so zelo dobri. Seveda smo vsi mi in naši prijatelji želeli se več, toda, zaradi medalj je prišlo v Sydney 4000 športnikov, medalj pa je na voljo nekaj čez 600 kompletov. Kdo si lahko bolj zeli dobrega rezultata in uvrstitve kot športnik, ki je leta in leta treniral, se odrekal marsičemu, žrtvoval dopust, tvegal poškodbo ipd.?

Tisto kar lahko z vso resnostjo trdim je, da so vsi naši športniki pokazali veliko borbenosti in vestnosti, v primeru slabšega rezultata od pričakovanega pa tudi veliko osebne prizadetosti.

Končno so štiri medalje, dve srebrni in dve bronasti in še 11 uvrstitev do 8 mesta izjemen tekmovalni dosežek. Ne gre pozabiti, da je to doseglo 17 invalidov ( sest slepih in slabovidnih, dva s posledicami cerebralne paralize, eden s prirojeno prikrajšavo roke in noge, šest paraplegikov, dva amputiranca nog in roke), da bo najmlajši 30. oktobra star šele 18 let.

Na to, da smo imeli tako reprezentanco na XI. Paraolimpijskih igrah Sydney 2000, smo lahko ponosni vsi, hkrati pa naj bo to vzpodbuda, da se nam bo pridružilo čimveč invalidov, ki se doslej se niso vključili v rekreacijo in šport, saj bodo tako doživeli posebno kakovost življenja, ki jim jo je bolezen ali poškodba morda pokvarila.

Hvala za vašo pozornost in veselite se z nami.