translation in progress...

V dolini ob vznožju Gorjancev stoji samostan Kartuzija Pleterje.

V dolini ob vznožju Gorjancev stoji srednjeveški samostan Kartuzija Pleterje.

Drča 1, 8310 Šentjernej
Tel.: 07 308 12 25, fax.: 07 308 12 19

Tuji jeziki: nemščina, angleščina, italijanščina, francoščina, hrvaščina.

Pokušina vin po dogovoru.

Samostan so začeli graditi v začetku 15. stoletja. Od prvotnega poslopja je ostala samo cerkev sv. Trojice, ki je edinstven primer gotske sakralne stavbe v srednji Evropi. V samostanu sta bogata knjižnica in likovna zbirka. V vhodnem delu, odprtem za obiskovalce, je zbirka Dolenjskega muzeja. Posamični ogledi samostana niso dovoljeni, za skupinske oglede je odprta samo cerkev. Z multivizijo pa sta obiskovalcem predstavljena kartuzija in življenje menihov. Menihi prodajajo znamenito domače pletersko žganje. Ogledi so možni od 8.00 do 17.00 ure vsak dan, zaželeno je, da se skupine vnaprej napovedo. Vstopnina je 400 SIT.

Kartuzija Pleterje leži v tihi dolini ob vznožju Gorjancev, s severne strani pa jo obdajajo vinorodna pobočja Pleterskega hriba. Sklop samostana obdaja visoko obzidje kot ločnica med zunanjim svetom in skrivnostnim svetom tišine, miru.

Edina še delujoča Kartuzija v Sloveniji zvesto obdeluje zemljo, katere sad so različni izdelki. Poleg na Dolenjskem nepogrešljivega cvička bratje kletarji gojijo izvrstno mašno vino iz izbranih belih sort, jagodni izbor chardonnaya, kerner izbor, sivi pinot, lastno penino in ledeno vino.

Razen pridelave vin, v samostanu čebele omogočajo izdelavo sveč iz čebeljega voska in drugih čebelarskih izdelkov, sadovnjak pa daje plodove za sadjevec, slivovko, pletersko hruško, ...

Po predhodnem naročilu si boste lahko ogledali multivizijsko predstavitev življenja menihov, muzej na prostem ali okusili več vzorcev vin, ki so naprodaj v samostanski trgovini.

Kartuzijo Pleterje si lahko ogledate tudi na motivih starih razglednic.

Kartuzijani predstavljajo meniški red, ki je bil ustanovljen v Franciji leta 1084.

Že v 12. stoletju se je kartuzijanski red razširil po Sloveniji.

Nastale so štiri ustanove: Žiče (1160), Jurklošter (1170), Bistra (1255) ter na zadnje še Pleterje (1403).

Edini še delujoči kartuzijanski samostan v Sloveniji je ustanovil grof Herman II. Celjski, pomembna politična in kulturna osebnost svojega časa.

Zidavo samostana je vodil kasnejši prior Hartman, doma iz Anglije. Ustanovo so kmalu prizadeli večkratni turški vpadi, nato pa še vplivna protestantska soseščina.

Leta 1595 je bil samostan razpuščen ter izročen v roke jezuitom v ljubljanskem kolegiju. Kasneje je prešel v zasebno last; leta 1899 ga je kartuzijanski red odkupil in pozidal nov samostan.

Od starega samostana so se ohranile samo gotska cerkev Sv. Trojice, ki je najbolje ohranjena kartuzijanska cerkev v Evropi ter sosednje stavbe.

Zidavo nove kartuzije je vodil francoski arhitekt, naselili pa so jo menihi iz ukinjene kartuzije Bosserville. Francoski menihi so s sabo prinesli dobršen kos domovine: umetelno izrezljane korne sedeže, oltarje, biblioteko, arhiv in še kakšnih 100 slik baročnih mojstrov, katerih del sedaj bogati galerijo Božidar Jakac v kostanjeviškem samostanu.

Vpogled v meniško življenje je možen le z avdio- vizualnim prikazom v stari zakristiji gotske cerkve, medtem ko so znani samostanski izdelki in pridelki dostopni v samostanski trgovinici.

MUZEJ NA PROSTEM PLETERJE
Drča 1, 8310 Šentjernej
Tel.: 07 33 77 680

Odprto: vsak dan razen ponedeljka od 10. do 12. in 13. do 17. ure. Za organizirane skupine odprto tudi po dogovoru izven delovnega časa.

Muzej na prostem predstavlja staro domačijo šentjernejskega polja iz leta 1833 in zajema kmečko hišo ter pripadajoča gospodarska poslopja z dvoriščem. Namen postavitve muzeja je bil v prvi vrsti ohranitev posameznih objektov ljudskega stavbarstva in s tem materialov, tehnik gradnje, ki so jih v preteklosti uporabljali domači mojstri.

Muzej na prostem Pleterje je tudi prikaz načina življenja in gospodarjenja na domačiji s predstavitvijo posameznih rokodelskih spretnosti, obrti, šeg ter jedi lokalne kulinarike. Poleg ogleda stavbne dediščine pa boste deležni še prijaznega pozdrava številnih domačih živali.

Etnološka dediščina

Grebeni Gorjancev so v prazgodovini in zgodnjem srednjem veku nudili ugodne možnosti za poselitev. Do intenzivnejšega poselitve je prišlo v 15. stoletju s prihodom uskoškega življa. Danes so na slovenski strani poseljena le nižje ležeča pobočja Gorjancev, izjema je le vas Javorovica na nadmorski višini okoli 550 metrov. V Podgorju prevladujejo gručaste vasi, za katere je značilna razpršena pozidava. V tradicionalni ljudski arhitekturi so v višje ležečih naseljih pogoste vrhlevne stanovanjske hiše, na ravnini pa pritlične, nepodkletene stavbe. Kot gradivo so bili uporabljeni kamen, les in slama. V vinogradniških predelih srečujemo lesene hrame in iz kamna postavljene zidanice, ki so bile prvotno namenjene shranjevanju vina in vinogradniškega orodja. Značilen poudarek podgorski krajini dajejo veliki leseni kozolci toplarji.

Ljudska arhitektura se zaradi spremenjenega načina življenja nezadržno umika novim stavbam. V nekaterih bolj odmaknjenih naseljih (Gorenji Suhadol, Vratno, Veliki Ban) prihaja do kontrastnega sožitja stare in nove arhitekture. Da bi ohranili vsaj nekaj poslopij ljudskega stavbarstva, nastaja pri vhodu v kartuzijo Pleterje muzej na prostem (skansen). Vanj sta preneseni dve leseni stanovanjski hiši in kozolec toplar. Objekti so dobili novo namembnost, vendar pa nova, samostanskim potrebam prilagojena uporaba omogoča njihovo pričevalnost.

V letošnjem letu pripravljamo v muzeju vrsto različnih prireditev. Obiskovalcem želimo z nastopajočimi predstaviti stare obrti in običaje, zato bo ob sobotah na voljo ogled lončarjenja, pletarjenja, peke kruha, ljudskega petja ter še mnogih drugih tradicionalnih postopkov in obrti.

Program prireditev bo objavljen takoj z otvoritvijo sezone ogledov, v aprilu 2002.

K sodelovanju na omenjenih prireditvah vabimo vse poznavalce starih šeg ali obrti, društva, ter vse, ki bi se želeli predstaviti v naravnem okolju Muzeja na prostem.

Vabljeni vsi!

Od starega samostana so se ohranile samo gotska cerkev, ki je najbolje ohranjena kartuzijanska cerkev v Evropi ter sosednje stavbe.

Zidavo nove kartuzije je vodil francoski arhitekt, naselili pa so jo menihi iz ukinjene kartuzije Bosserville. Francoski menihi so s sabo prinesli dobršen kos domovine: umetelno izrezljane korne sedeže, oltarje, biblioteko, arhiv in še kakšnih 100 slik baročnih mojstrov, katerih del sedaj bogati galerijo Božidar Jakac v kostanjeviškem samostanu.

Vpogled v meniško življenje je možen le z avdio- vizualnim prikazom v stari zakristiji gotske cerkve, medtem ko so znani samostanski izdelki in pridelki dostopni v samostanski trgovinici.

Naš čas, ki ga meri sonce

Sončno uro pri pleterskem samosţanu sta izdelala patra Jure in Janez, predstavil pa jo je pater Josip - Zlati vek sončne ure in njen zaton je bil srednji vek

PLETERJE - Ob šentjernejskem občinskem prazniku jernejevem je mlado, a zelo dejavno društvo Gallus Bartholomaeus prejšnjo sredo pripravilo prireditev ob predstavitvi sončne ure, ki so jo pred kratkim postavili ob

Veliko kovano sončno uro, ki sta jo izdelala patra Jure in Janez iz kartuzije Pleterje, je zelo slikovito predstavil pater Josip. Povedal je, da je človek v vseh kulturah spremljal in meril svoj čas, najprej prav s pomočjo sonca. "Zlati vek sončne ure je bil srednji vek, ki je obenem prinesel tudi njen zaton, saj so v tem času razvili mehansko uro, ki jo uporabljamo še danes," je povedal pater Josip. Poznamo dva osnovna tipa sončne ure: ekvatorialno in polarno.

"Čas je pravzaprav stvar dogovora," pravi pater Josip. "Že stari modrijani so vedeli, da je čas nekaj dvomljivega in iluzornega. Filozof Kant je trdil, da je čas nekaj subjektivnega, ker je človek omejen in ne more videti celote. Sloviti fizik Einstein je dokazal, da je čas nekaj relativnega in ne nekaj samo po sebi obstoječega, zato je na naši uri napis: 'Glejte, zdaj tisti milostni čas'. Tudi ta izrek pove, da ne obstoji pretekli ali bodoči čas, ampak samo ta, ki je sedaj in od tega, kako ga živimo, je odvisna kvaliteta našega celotnega življenja," je zaključil pater Josip.

J. DORNIŽ (Vir: Dolenjski list 35 - 1999)

Edini še delujoči kartuzijanski samostan v Sloveniji je ustanovil grof Herman II. Celjski, pomembna politična in kulturna osebnost svojega časa. Zidavo samostana je vodil kasnejši prior Hartman, doma iz Anglije. Ustanovo so kmalu prizadeli večkratni turški vpadi, nato pa še vplivna protestanska soseščina. Leta 1595 je bil samostan razpuščen ter izročen v roke jezuitom v ljubljanskem kolegiju.

Kasneje je prešel v zasebno last; leta 1899 ga je kartuzijanski red odkupil in pozidal nov samostan. Od starega samostana so se ohranile samo gotska cerkev, ki je najbolje ohranjena kartuzijanska cerkev v Evropi ter sosednje stavbe. Zidavo nove kartuzije je vodil francoski arhitekt, naselili pa so jo menihi iz ukinjene kartuzije Bosserville. Francoski menihi so s sabo prinesli dobršen kos domovine: umetelno izrezljane korne sedeže, oltarje, biblioteko, arhiv in še kakšnih 100 slik baročnih mojstrov, katerih del sedaj bogati galerijo Božidar Jakac v kostanjeviškem samostanu.

Vpogled v meniško življenje je možen le z avdio-vizualnim prikazom v stari zakristiji gotske cerkve, medtem ko so znani samostanski izdelki in pridelki dostopni v samostanski trgovinici.

Leta 1838. leta so to nekdanjo samostansko posest kupili baroni Borsch-Borschod. Od njihove potomke so jo leta 1899 skupaj z bornimi ostanki nekdanjega samostana kupili kartuzijani iz francoskega Grenobla, ki so se morali umakniti pred tamkajšnjim preganjanjem liberalcev.

Čeprav živijo menihi tega reda zelo odmaknjeno od javnega življenja, pa je ravno to in še bolj njihovo gospodarstvo pritegovalo ogromno radovednežev in občudovalcev kot tudi iskalcev različnih pomoči, tudi beračev, od blizu in daleč.

O tem, da bi se Šentjernejčani tu učili sodobne živinoreje in kmetijstva, ni poročil, je pa komaj verjetno, da se to ne bi dogajalo. 28. junija 1914 je samostan obiskalo več črnomaljskih kmetov, "da si ogledajo gospodarske naprave v hlevih, na poljih in v vinogradih. Posebno jim je ugajala napredna živinoreja, ki je v Beli krajini še močno zaostala, in umno kletarstvo." Tudi molitev in delo v tihoti lahko daleč odmevata.

Zgodovinska dediščina

Zgodovinska dediščina je rezultat nemirnih dogodkov, ki so ob koncu 12. stoletja pripeljali do ustalitve meje na območju vzhodno od spodnjega toka reke Krke in s tem njegovo priključitev deželi Kranjski. Vzporedno je prišlo do oblikovanja posvetne in cerkvene uprave ter obrambne linije gradov. Novonastali spanheimovski trg Kostanjevica je kot protiutež bližnjemu freisenškemu Gutenwerdu od sredine 13. stoletja prevzel vodilno trgovsko in prometno vlogo. Nastajale so prve pražupnije (Šentjernej). Leta 1234 so Spanheimi na svojem novopridobljenem ozmelju pri Kostanjevici ustanovili cistercijanski samostan "Fontis sanctae Mariae", leta 1407 pa Herman II. Celjski v samotni dolini pod Gorjanci kartuzijo Pleterje.

V 15. stoletju so skozi te kraje vodile turške vpadne poti, v 16. stoletja pa so se Podgorci dvignili v dva velika kmečka punta. Na to gospodarsko in demografsko oslabelo obmejno območje so se po letu 1530 začeli naseljevati uskoki, ki so bili kot graničarji vključeni v Vojno krajino. Njihovi potomci živijo v hrvaških žumberških vaseh še danes.

Ob koncu 18. stoletja so jožefinske reforme državne in cerkvene uprave, šolstva in vojske skušale modernizirati avstrijsko državo in ji dati nov zagon. V začetku 19. stoletja je bila Dolenjska vključena v francoske Ilirske province. To stoletje je doba industrijske revolucije, zato so tudi na Gorjancih nastajali zametki industrijskih obratov, vezani na naravne danosti območja (žage, glažuta). Ob koncu 19. stoletja je te agrarne kraje zajelo množično izseljevanje v industrijsko razvite prekomorske in zahodnoevropske države.

Ko je po razpadu Avstro-Ogrske po prvi svetovni vojni nastala Jugoslavija, je slovenska stran Gorjancev v upravnem pogledu spadala v Dravsko banovino. Med drugo svetovno vojno so gozdnati Gorjanci omogočili nastajanje partizanskih enot, v dolini Pendirjevke (zatrep Peteršiljka) je delovala partizanska bolnišnica. Marca 1944 je bil na Javorovici izdan IV. bataljon Cankarjeve brigade, ki so ga uničile nemške in domobranske enote. Vsako leto je za 1. maj organiziran pohod iz G. Vrhpolja do Javorovice.

Umetnostnozgodovinska dediščina

Gorjanci se ponašajo z zanimivo kulturnozgodovinsko preteklostjo. Nemirna deželna meja med Ogrsko in Kranjsko se je ustalila na Breganskem potoku šele okoli leta 1200. Njeni ustalitvi je sledilo oblikovanje cerkvene uprave. Na desnem bregu Krke sta bili ustanovljeni župniji Šmihel pri Novem mestu in Šentjernej, ki sta kmalu oblikovali široko mrežo podružničnih cerkva. Cerkvena organizacija je bila sprva tesno odvisna od fevdalne oblasti. Pomembno upravno središče in izhodišče grofov Višnjegorskih za osvajanje Bele krajine je bil grad Mehovo, v pisnih virih prvič omenjen leta 1162. Velik strateški pomen je v obmejnem pasu na pobočjih Gorjancev imel stari grad Prežek, kot lastnina Prisov v pisnih virih prvič omenjen leta 1180 in ob potresu leta 1511 močno poškodovan in zato porušen. Novi grad je bil pozidan nižje v dolini, pri tem pa kot gradivo uporabljen kamnit material porušenega gradu.

Nedaleč od mesta Kostanjevice je leta 1234 koroški vojvoda Bernard Spanheimski ustanovil cistercijanski samostan. Od njegove prvotne romanske oz. zgodnjegotske zasnove je ohranjena le v kasnejših stoletjih precej predelana samostanska cerkev. Današnji videz samostana, razpuščenega konec 18. stoletja, odlikuje baročna podoba iz sredine 18. stoletja z enim največjih arkadnih dvorišč v Evropi. Spomeniška služba načrtno obnavlja samostanska poslopja že od leta 1929. Po letu 1961 je tu našla svoje mesto Forma viva, v obnovljenih dvoranah pa Galerija Božidarja Jakca z likovnimi zbirkami sodobnih slovenskih umetnikov in pleterska zbirka slik starih mojstrov.

Leta 1407 je celjski grof Herman II. ob vznožju Gorjancev ustanovil kartuzijanski samostan Pleterje. Tudi ta je bil razpuščen z jožefinskimi reformami ob koncu 18. stoletja, za razliko od kostanjeviške cisterce pa je kartuzija znova zaživela v začetku 20. stoletja. Takratje.bil tudi na novo pozidan večji del samostanskih poslopij saj so od prvotnega samostana ohranjeni le stara gotska cerkev z zakristijo in del križnega hodnika.

Omeniti velja tudi vrsto podružničnih cerkva.

Na Gorjancih izstopa cerkev sv. Miklavža ter razvaline cerkvic sv. Jere in sv. Elije na Trdinovem vrhu. V ruševinah je tudi romanska cerkev sv. Danijela nad Dolenjim Suhadolom. Njihova lega na izpostavljenih razglednih točkah razodeva njihov nekdanji romarski značaj, kakršnega izdajata tudi Marijina cerkev pri Malih Vodenicah in Miklavževa cerkev nad Pangrč Grmom. Slednja se ponaša z gotskimi freskami iz dveh različnih časovnih obdobij in z zlatimi baročnimi oltarji. Večina podružničnih cerkva stoji v naseljih (Dolž, Črneča vas, Gorenje Vrhpolje, Šmarje, Veliki Cerovec) in s svojo arhitekturo oblikuje značilno podobo podgorskih vasi.

Na mestu, kjer je v desetem stoletju stal grad Sicherstein, je 1407. leta celjski grof Herman II. ustanovil pleterski samostan svete Trojice, v drugi polovici 18. st. pa je bil samostan razpuščen in v roke kartuzijancev je prišel spet šele leta 1899.
Zdaj se ta spokojni kraj, obdan s tri metre visokim in skoraj tri kilometre dolgim obzidjem, ponaša z gotsko cerkvijo sv. Trojice, ohranjeni pa sta tudi bogata knjižnica in likovna zbirka, katere del je našel zatočišče v nekaj kilometrov oddaljenem kostanjeviškem samostanu, danes Galeriji Božidar Jakac.

Obiskovalec lahko meniško življenje spozna ob ogledu multivizijskega prikaza in cerkve sv. Trojice, mogoč pa je tudi prijeten sprehod po Pleterski poti.
V Pleterjih je služboval tudi Josef Ressel.

Še nekaj podatkov iz bogate zgodovine karuzije Pleterje pa lahko preberete tukaj.

Kartuzijo Pleterje pa si lahko ogledate tudi še na motivih starih razglednic,

Izjemnega pomena za Šentjernej so tudi Pleterje. 1838. leta so to nekdanjo samostansko posest kupili baroni Borsch-Borschod. Od njihove potomke so jo leta 1899 skupaj z bornimi ostanki nekdanjega samostana kupili kartuzijani iz francoskega Grenobla, ki so se morali umakniti pred tamkajšnjim preganjanjem liberalcev.

Čeprav živijo menihi tega reda zelo odmaknjeno od javnega življenja, pa je ravno to in še bolj njihovo gospodarstvo pritegovalo ogromno radovednežev in občudovalcev kot tudi iskalcev različnih pomoči, tudi beračev, od blizu in daleč.

O tem, da bi se Šentjernejčani tu učili sodobne živinoreje in kmetijstva, ni poročil, je pa neverjetno, da se to ne bi dogajalo. 28. junija 1914 je samostan obiskalo več črnomaljskih kmetov, "da si ogledajo gospodarske naprave v hlevih, na poljih in v vinogradih. Posebno jim je ugajala napredna živinoreja, ki je v Beli krajini še močno zaostala, in umno kletarstvo." Tudi molitev in delo v tihoti lahko daleč odmevata.

PLETERSKA POT

Gre za štiri kilometre dolgo krožno pot okrog kartuzije, ki se začne pri vratih pred cerkvijo. Prvi del poti vodi skozi gozd, v katerem tablice z imeni opozarjajo na različne drevesne in grmovne vrste. Od skupine hrastov, med katerimi ima najdebelejši premer 96 centimetrov in je visok 32 metrov, se pot spusti k Javorovškim vratom in vodi naprej do starega kamnoloma nad samostanom, ki je dal gradivo za trdno zidovje.

Drugi del poti se pne med vinogradi na Pleterski hrib, kjer se v samostanskem vinogradu, katerega najstarejši deli so stari kar 70 let, odpira čudovit razgled na kartuzijo in vrtove ter sadovnjake znotraj obzidja. Ogled se zaključi ob parkirišču, kjer nastaja muzej na prostem, ki predstavlja domačijo z območja Šentjernejskega polja, kakršna je bila v začetku minulega stoletja.

Čeprav živijo menihi tega reda zelo odmaknjeno od javnega življenja, pa je ravno to in še bolj njihovo gospodarstvo pritegovalo ogromno radovednežev in občudovalcev kot tudi iskalcev različnih pomoči, tudi beračev, od blizu in daleč.

O tem, da bi se Šentjernejčani tu učili sodobne živinoreje in kmetijstva, ni poročil, je pa komaj verjetno, da se to ne bi dogajalo. 28. junija 1914 je samostan obiskalo več črnomaljskih kmetov, "da si ogledajo gospodarske naprave v hlevih, na poljih in v vinogradih. Posebno jim je ugajala napredna živinoreja, ki je v Beli krajini še močno zaostala, in umno kletarstvo." Tudi molitev in delo v tihoti lahko daleč odmevata.