Merlene
Ottey je danes, 3. julija 2000 izvedela, da je njen"neomajni duh" dobil
še eno bitko - tokrat z dotlej nepopustljivo administracijo IAAF.
Skupaj
z njo bomo njeno stališče ob tej nadvse veseli novici v živo
spremljali tudi vsi obiskovalci in ustavarjalci najbolj
atletskih strani na Slovenskem ... in veselili se bomo skupaj z njo. Njene
sanje so se preprosto morale uresničiti - in ta trenutek se že
uresničujejo!
Oglejte si stran
z nekaj utrinki njenega
vsakdana na stadionu v Ljubljani (kliknite na njeno sliko) in se pridružite
pogovoru z njo - v živo - na naših straneh
Neomajni
duh (Unyielding Spirit) je naslov njene biografije izpod
peresa Claire Forrester in Alvina Campbella |
10.
maja 2002 pa se je v življenjski zgodbi Merlene Ottey zgodila še ena
pomembna sprememba - tako zanjo kot za Slovenijo. Merlene se je izpolnila
nekajletna želja, da bi nastopila tudi za svojo novo domovino.
Na
njen rojstni dan ji je bilo podeljeno državljanstvo Republike Slovenije,
vendar ji poškodbe niso dovoljevale, da bi nastopila že na prvem državnem
prvenstvu.
Njena
prva uradna tekma, na kateri je v disciplini 60 m nastopila za Slovenijo,
je bila tako šele leta 2003 na dvoranskem evropskem prvenstvu v
Birminghamu.
Edvard
Bogataj |
Šprinterska
šampiona Birminghama 2003 Žana Pintuševič Block in Justin Gatlin
Merlene Ottey je bila odlična, a tik za dobitnicami
kolajn
Birmigham - Merlene Ottey je razočarano
zapustila prizorišče 9. dvoranskega atletskega svetovnega prvenstva v
Birminghamu. Tako kot je na olimpijskih igrah v Sydneyju (takrat v dresu
Jamajke) finale na 100 m končala na 4. mestu, je tudi v premiernem
nastopu v slovenskem dresu končala tik za dobitnicami kolajn. V finalu šprinta
na 60 m je tekla najslabše v treh petkovih nastopih.
Od našega poročevalca
V kvalifikacijah in polfinalu je bila v svoji skupini zanesljivo najhitrejša.
V prvem teku je sicer nekoliko slabše štartala, a je nato pospeševala
kot v najboljših dneh in prehitela Avstrijko Karin Mayr. Tudi čas je bil
obetaven 7,20. V drugem nastopu je bila hitrejša za tri stotinke sekunde
in izenačila slovenski rekord. Pričakovati je bilo, da bo v velikem
finalu naredila korak naprej in osvojila kolajno.
Zlato je bilo namreč oddano za telesno neprimerno močnejšo Ukrajinko Žano
Pintuševič Block, ki je s sijanimi teki (v kvalifikacijah 7,16, v
polfinalu 7,08, v finalu pa 7,04). Finale je bil z izjemo teka Blockove
eden izmed najbolj nenavadnih v zgodovini dvoranskih SP. Največ zaslug za
to ima prav Otteyjeva, ki je zelo slabo štartala (tega jo je bilo ves čas
najbolj strah), nato pa stopnjevala hitrost, vendar Američank Angele
Williams in Torri Edwards, ki sta bili v kvalifikacijah precej slabši, ni
mogla ujeti. Trije teki v enem dnevu so bili za 42-letno šampionko
vendarle preveč. Otteyjevi so tekmice in tudi trenerji čestitali na odličnih
tekih, sama pa dolgo časa ni želela komentirati zanjo vendarle slabega
nastopa. Sedmi kolajni je bila namreč zelo blizu.
.......
Vito Divac
|