|
Toda
Franjo ni kdorkoli. Ob Dragici Lapornik in Janezu Roškarju
je Franjo ena od legend našega invalidskega športa, saj je
vse od svojega 15. leta več kot uspešno nastopal na
tekmovanjih najvišjega svetovnega ranga, osvajal številne
medalje in bil tudi prvi atlet, ki je za samostojno
Slovenijo osvojil zlato paraolimpijsko medaljo - pa ne samo
eno, kar dve. To se je zgodilo leta 1992 na igrah v
Barceloni. Še vedno je tudi edini slovenski športnik
invalid, ki je kdajkoli bil svetovni in paraolimpijski
rekorder v atletiki, njegov svetovni rekord v suvanju krogle
(12,82 m) pa je veljal polnih 17 let!
| |
Kako
to, da ne boste nastopili na paraolimpijskih igrah v
Atenah?
|
Malce
smole je botrovalo temu. Čeprav sem po določilih
Mednarodnega paraolimpijskega komiteja še pravočasno
izpolnil normo A v suvanju krogle in jo celo presegel za
skoraj 30 cm, na žalost naša reprezentanca na tokratne
igre lahko pošlje le tri atlete. Normo smo izpolnili vsi štirje,
ki smo kandidirali za nastop, na mojo nesrečo pa sem jo jaz
izpolnil kot zadnji in to je odločalo. Nekdo je pač izbral
takšen kriterij. Vse do zadnjega smo upali na t. i.
"wild card", vendar nam ni uspelo.
| |
Pa
ste zaradi tega kaj razočarani?
|
Seveda,
malce že. V Lyonu sem aprila letos kroglo vrgel 12,81 metra
daleč in izpolnil normo. Škoda, kajti sodeč po letošnjih
rezultatih, bi bil med kandidati za medaljo. Tudi počutim
se odlično in vem, da bi v suvanju krogle lahko marsikaj
dosegel.
Čeprav
sem že v zrelih letih in se v suvanju krogle merim s precej
mlajšimi tekmovalci, se še vedno počutim sposobnega za
najvišje uvrstitve. V metu diska je nekoliko drugače. Sam
mu zadnje čase nisem posvečal toliko pozornosti, poleg
tega pa invalidski šport nenehno napreduje in pojavljajo se
novi, mlajši atleti, tako da ni ravno lahko ostati v
svetovnem vrhu. Vendar želja ostaja in vem, da še nisem za
staro železo, zato naj me tekmeci ne pozabijo prehitro. Jim
bom že še pokazal!
| |
Pa
se vrniva nekaj let nazaj. Kako ste se sploh znašli v
tem športu?
|
Od
rojstva imam cerebralno paralizo in tako sem šolanje začel
med vrstniki s podobnimi težavami, v Zavodu za
usposabljanje invalidne mladine v Kamniku. Tam me je odkril
in med športnike povabil pedagog Rajko Vute. Pravzaprav me
je kar povprašal, če bi hotel nastopiti na paraolimpijskih
igrah. Ko mi je pojasnil, kaj je to, sem pristal. Imela sva
le nekaj mesecev časa za priprave, a sem kar solidno
napredoval in tako sem leta 1980 pri komaj 15 letih prvič
nastopil na paraolimpijskih igrah v Arnheimu na Nizozemskem.
Pa nisem samo nastopil, ampak sem osvojil svojo prvo
paraolimpijsko medaljo - bron v suvanju krogle.
| |
Vas
je to vzpodbudilo, da ste nadaljevali?
|
Res
je. Uspeha sem bil izjemno vesel in trenirati sem pričel še
bolj zavzeto. Temu so sledili novi uspehi in to mi je tedaj
ogromno pomenilo. Še danes mi! Saj veste, vsi se veselimo,
če nam uspe, pa naj bo to na kateremkoli področju - nam
invalidom morda to pomeni še nekoliko več. Po zaslugi
atletike sem videl velik del sveta, svet je spoznal mene in
me še danes pozna. Včasih se mi zdi, da me celo bolj
poznajo v tujini kot pa pri nas. A tako pač je. Invalidski
šport v Sloveniji, žal, še nima veljave, ki si jo zasluži.
| |
Je
šla vaša športna pot strmo navzgor ali ste
napredovali postopoma?
|
Pravzaprav
je šlo v začetku res kar precej strmo. Postal sem redni član
jugoslovanske državne reprezentance in bil vrsto let eden
najboljših atletov. Nastopil sem na številnih mednarodnih
tekmovanjih in srečanjih invalidov s cerebralno paralizo,
pa tudi na mnogih evropskih in svetovnih prvenstvih in z
vseh sem se vračal z medaljami in priznanji. Moj
najodmevnejši rezultat iz tega obdobja je prav gotovo
svetovni in paraolimpijski rekord, ki sem ga dosegel leta
1984 na paraolimpijskih igrah v New Yorku in osvojil zlato
medaljo. Uspeh sem ponovil na svetovnih igrah v Parizu leta
1987, ko sem v suvanju krogle osvojil zlato, v metu diska pa
srebrno medaljo. To me je tudi vzpodbudilo, da sem nekoliko
več pozornosti znova posvetil treniranju meta diska in
kasneje se je to še kako obrestovalo. Za jugoslovansko
reprezentanco sem zadnjič nastopil na svetovnih igrah leta
1990 v mestu Arnheim na Nizozemskem in tudi tam sem v
suvanju krogle osvojil zlato, v metu diska pa srebrno
medaljo. Za dosežene rezultate sem bil nagrajen s
priznanjem "Invalid-športnik leta 1990 v
Jugoslaviji",
| |
Tudi
v Sydneyu ste si priborili medaljo, kajne?
|
Da,
tudi pred štirimi leti sem v suvanju krogle osvojil srebrno
medaljo, toda zlato obdobje v moji športni karieri je bilo
še nekoliko prej, leta 1992 v Barceloni pa vse do
paraolimpijskih iger leta 1996 v Atlanti. Leta 1992 sem začel
delati pod vodstvom trenerja Ivana Markeža in z njim
sodelujem še danes. Prav on ima ogromno zaslug za mnoge
moje dosežke. Posebej iger v Barceloni se bom vedno rad
spominjal, saj sem tedaj prepričljivo premagal vse tekmece
in osvojil zlati medalji v obeh disciplinah. Medtem ko je
takrat Dragica Lapornik prejela prvo paraolimpijsko medaljo
za Slovenijo, sta bili moji dve medalji prvi zlati
paraolimpijski medalji za samostojno Slovenijo - še vedno
sta edini! Upajmo, da se bo letos komu posrečilo poseči po
zlatu.
| |
Kako
gledate na prihodnost invalidskega športa v
Sloveniji?
|
Bolje
je, kot je bilo. Razmere se izboljšujejo, vendar prepočasi,
s premajhnimi koraki. Pogoji in možnosti za udeležbo na
največjih tekmovanjih so skromnejši, kot pri drugih
reprezentancah, kljub temu pa ves čas posegamo po najvišjih
mestih v svetovnem merilu. Mnogi, tudi neposredni tekmeci,
se včasih temu ne morejo načuditi. Praktično ni
tekmovanja, s katerega se ne bi vračali ovenčani z
medaljami. Premalo se vlaga v invalidski šport, še vedno
nas obravnavajo kot amaterje, pa čeprav treniramo kot
profesionalci. Invalidski šport je še posebej po igrah v
Atlanti zelo napredoval in danes niso več redke
reprezentance, ki jih spremljajo celi štabi strokovnjakov,
od psihologov, fizioterapevtov, zdravnikov itd. Pri nas prav
glede tega še vedno najbolj zaostajamo za razvitimi in če
bi ne bilo velikih zanesenjakov tudi med temi strokovnjaki,
ne vem, kako bi sploh sledili razvoju.
|
|
Kaj
pa vi? Vas bomo torej videli v Pekingu?
|
Zakaj
ne? Če bom le zdrav! Ne mislim kar tako odnehati. Prav letošnji
rezultati, predvsem ti v zadnjem obdobju, me utrjujejo v
prepričanju, da se še vedno lahko uspešno kosam tudi z
najboljšimi na svetu. To tudi nameravam! V teh dneh pa bom
držal pesti in navijal za moje prijatelje iz reprezentance,
ki se bodo v Atenah potegovali za čim boljše uvrstitve. Želim
jim veliko uspeha!
Foto: Sportal/Miha Vidrih
|
