|
Devetnajstletna
dijakinja iz Gorenjske se z namiznim tenisom ukvarja tretje
leto in že je dosegla uspeh kariere, ki ga bo zagotovo v
prihodnje težko ponoviti. Že pred olimpijskimi igrami je
pokazala svoj talent, saj je bila na evropskem prvenstvu
tretja, bila pa je tudi skupaj z Andrejo Dolinar športnica
leta 2003.
|
|
Mateja,
osvojili ste nekaj, kar si želi prav vsak športnik -
naslov olimpijskega prvaka. Zagotovo ste presrečni
…
|
Seveda.
To so nepozabni občutki, ki se jih pravzaprav ne da
opisati. Olimpijske igre so enkrat na štiri leta in takrat
moraš vse stisniti iz sebe. Meni je vse uspevalo in na
koncu sem postala olimpijska prvakinja. Bilo je fenomenalno,
nepopisno. Poplačal se mi je ves trud, vsa odrekanja in
trdo delo, ki ga ni bilo malo. To je sedaj pozabljeno.
| |
Pred
odhodom v Atene ste bili v širšem krogu favoritinj.
Ste pričakovali medaljo?
|
Odlično
pripravljenost sem prikazala že, ko sem bila tretja na EP,
tako da sem upala na kolajno. Le upala, nisem pa si mislila,
da lahko sežem po najžlahtnejši. Na velikem tekmovanju športnik
potrebuje tudi malce sreče. Vse mi je šlo kot po
"maslu", dobro sem poznala vse tekmice in vse našteto
je prineslo odličje.
| |
Zlato
kolajno ste skrbno zaklepali v omaro …
|
Ja,
to je res. O tem je tudi nastala nekakšna anekdota. Tako močno
sem si jo želela, tako da sem se kar nekako bala, da jo
lahko izgubim. Zaradi tega sem jo skrbno varovala.
| |
Vzdušje
v reprezentanci je bilo dobro in prav vsi
reprezentanti, ki so bili prosti, so navijali za svoje
kolege …
|
Slovenska
reprezentanca je bila v primerjavi z drugimi manjša in prav
to je prineslo odlično vzdušje. Vsi smo se razumeli, se
spodbujali, tako da je bilo vzdušje res fantastično. Še
posebej ob kolajnah, za še večje slavje pa so nekateri le
za las ostali brez tako želenega odličja. Tudi oni so
prispevali delček v tem mozaiku.
| |
Na
Brniku je reprezentanco pričakalo veliko ljudi. Ste
pričakovali takšen odziv?
|
Ne,
takšnega zagotovo ne, saj nismo tako popularni. Poleg staršev
in prijateljev so prišli tudi preostali ljubitelji športa
invalidov in tudi vas, novinarjev, je bilo veliko. Pozitivno
sem bila presenečena.
| |
Nekateri
so bili nezadovoljni z organizacijo. Kakšna je vaša
ocena?
|
Z
mojega vidika je bila zadovoljiva. Bilo je nekaj
pomanjkljivosti. Tu mislim predvsem na premajhno število
prostovoljnih delavcev, ki niso bili preveč gostoljubni.
Tudi prevozi niso bili optimalno organizirani, vendar slabšo
organizacijo so občutili predvsem vodje reprezentance, ki
so za vse skupaj skrbeli.
| |
V
Atenah ste bili dvajset dni. Kakšne se vam zdijo?
|
To
je veliko mesto, kjer je zelo veliko prometa. Kaj dosti jih
nisem videla, tako da bi po eni strani še ostala, po drugi
pa sem si želela čim prej vrniti domov in moj uspeh
proslaviti z mojo družino in prijatelji.
| |
Letos
ste končali srednjo šolo …
|
Po
zaključnem šolanju sem se odločila, da bom šla naprej študirat,
in sicer prevajalstvo.
Foto:
Sportal/Blaž Uršič, Ivo Drinovec
|
