|
 Naša
strelska reprezentanca, ki je tokrat štela enega tekmovalca
več kot na paraolimpijski igrah v Sydneyu, se je tudi na
tokratnih igrah pod vodstvom neutrudne Polonce Sladič
izkazala z nadvse uspešnimi nastopi. Nastopili so v devetih
disciplinah, osvojili pa so eno srebrno medaljo,
štirikrat so se uvrstili v finale osmih najboljših,
enkrat pa le za las zgrešili finalni nastop. Prekaljeni as in
svetovni prvak, Franc Pinter-Ančo je z novo srebrno
medaljo dokazal, da je resnično izjemen strelec, prijetno pa
je znova presenetil najmlajši med njimi, Damjan Pavlin, ki se
je v obeh disciplinah uvrstil v finale in v drugem nastopu le
za šest desetink kroga zgrešil bronasto medaljo.
Ob
vseh zdravstvenih težavah, ki so v zadnjem času pestile
nekatere tekmovalce in ki se jim tokrat niti trenerka
Polonca Sladič ni izognila, je moč nastop naših
strelcev v celoti označiti kot zelo dober. Pri tem velja
omeniti tudi njeno oceno, da pogoji za tekmovanje v Atenah
niso bili niti približno tako dobri kot v Sydneyu pred štirimi
leti. Strelišča sama so po besedah trenerke in strelcev zelo
lepa in dobro opremljena, in tudi organizacija tekmovanj je
bila - razen nekaj zamud - kar v redu. Težave so imeli naši
predvsem s transportom, saj jim je vožnja do tekmovališč
vsakič vzela po uro in pol. Poleg tega so bila skladišča
orožja, garderobe in posamezna strelišča med seboj
oddaljena tudi po več sto metrov, kar je bilo za naše
strelce toliko težje, saj nimajo spremljevalnega osebja kot
nekatere druge reprezentance. Če navedemo še podatek, da
oprema posameznega strelca tehta okrog 30 kg, si zlahka
predstavljamo, zakaj Polonci ni treba posebej skrbeti za
kondicijo in vitko linijo! Vse to »neopaženo« delo je bilo
v glavnem na ramenih trenerke
naših strelcev, ki je morala na tokratnih igrah spremljati štiri
tekmovalce, treninge in tekme pa so imeli seveda vsak posebej.
Kdaj in koliko je v te dneh spala, ne ve niti sama, saj je
bila na strelišču vse dni tudi po 16 ur.
Takole
pravi Sladičeva: »Cilje, ki smo si jih zadali, smo v celoti
izpolnili. Vračamo se z medaljo s še ene olimpiade in lahko
se pohvalimo, da se od leta 1994 z nobene velike tekme
(evropska in svetovna prvenstva ter Paraolimpiade) nismo
vrnili brez medalje.
Če bi imeli le malo športne sreče, bi se tokrat lahko
vrnili z več medaljami, pa tudi drugačne barve bi lahko
bile. Ampak v športu, v streljanju pa še posebej,
je že tako: na dan nastopa morajo biti vse stvari na
svojem mestu. Kljub vrhunski formi in še tako dobremu nastopu
se kaj lahko zgodi, da ob pomanjkanju športne sreče ostaneš
brez dobrega rezultata, če pa tega ni, je tudi pot do medalje
zaprta.
Čeprav
je v individualnem športu težko dati neko splošno oceno,
lahko vseeno rečem, da smo tokrat kot posamezniki in kot
ekipa nastopili odlično!«
Franc
Pinter-Ančo
se je s svojo tretjo zaporedno paraolimpijsko medaljo zagotovo
vpisal v zgodovino te športne panoge. Verjetno bo še kar
nekaj časa sanjal o zlatu, a ob pogledu na rezultate
nekaterih strelskih velesil (Nemčija, Avstrija, ...), ki so
tokrat ostale ne le brez medalje, ampak celo brez finala v tej
disciplini, mu je treba priznati izjemen uspeh. Z MK puško v
trojnem položaju je s 1135 krogi le za malenkost zaostal za
svojimi najboljšimi rezultati, a vseeno dosegel 6. mesto.
V obeh ležečih disciplinah (zračna in MK puška), v katerih
sicer ni specialist, je z zračno puško le za krog zgrešil
finale (598) in s tem boj za medaljo. V finalu so nastopili štirje
strelci s 600 in štirje s 599 krogi, svojo drugo devetko v 60
strelih pa je Ančo zadel s predzadnjim strelom. Z MK puško
leže pa je streljal nekoliko pod svojimi zmožnostmi. V
opravičilo naj povem, da tudi zaradi zdravstvenih težav, ki
ga pestijo že dlje časa.
Naš
najmlajši in najmanj izkušeni strelec, Damjan Pavlin
sicer ni osvojil medalje, si pa za oba svoja nastopa na svoji
prvi olimpiadi zasluži najvišjo oceno med vsemi strelci. V
ležečem položaju je z absolutnimi 600 krogi na koncu
zasedel 6. mesto, stoje pa s 599 krogi in z osebnim rekordom,
nehvaležno 4. mesto. Vsaka tekma v njegovi kategoriji SH2,
kjer tekmovalci streljajo s posebnim strelskim stojalom, je
zaradi absolutnih rezultatov loterija. Ena sama devetka te
lahko pahne po lestvici navzdol tudi za 5 mest. Za finale pa
lahko zatrdim: »Tudi če bi ga strelci ponavljali 5-krat,
zmagovalci nikoli ne bi bili isti trije. Gre za tako zelo
izenačeno kategorijo strelcev!«
Srečko
Majcenovič
je v isti kategoriji kot Damjan nastopil v skladu s svojimi
zmožnostmi. Leže 595 krogov, stoje 593 krogov. Izboljšal je
oba svoja rezultata iz Sydneya in glede na vse težave z
vidom, ki jih je imel v zadnjem času, sta oba rezultata zanj
dobra.
Ernest
Jazbinšek
je žal lahko nastopil le z zračno pištolo, medtem ko z MK
pištolo zaradi administrativne napake IPC sploh ni mogel
nastopiti. Rezultat 550 je morda za 5 krogov nižji od
postavljenih ciljev, ni pa tako slab, da njegovega nastopa ne
bi mogla oceniti kot uspešnega.
Strelci
so kot ekipa, čeprav so nastopali vsak zase, pokazali izredno
zrelost in konstantno formo, predvsem pa velja poudariti
njihov profesionalen pristop k tekmovanju. Še posebej pa že
nekaj let izstopajo po tem, da skupaj s trenerko tvorijo
izjemen kolektiv, ki vedno družno, srčno in glasno
vzpodbujajo vse naše paraolimpijce na njihovih nastopih,
kadar sami nimajo tekmovanj.
Zatorej
ne presenečajo trenerkine besede ob zaključku strelskih
tekmovanj: »S
svojimi strelci sem zadovoljna. Ves čas priprav so v treninge
vlagali sto in več odstotkov, vse svoje aktivnosti in življenje
so podredili nastopu v Atenah. Na treningih so neštetokrat
ponavljali ene in iste gibe. V Atenah so se vedli skrajno
profesionalno, na strelski liniji pa iz sebe iztisnili svoj
maksimum. Za vse to jim iskreno čestitam in upam, da
bodo tako nadaljevali. Ko pa bo tisti delček športne sreče
prišel tudi do nas ... no, takrat se pa ponovno slišimo«.
Strelci bodo preostale dni do zaključka iger izkoristili za
ogled Aten, udeležili se bodo tekem drugih naših
reprezentantov in jih z glasnim navijanjem spodbujali k čim
boljšim dosežkom.
Verjetno
pa bo vsak pri sebi še dolgo premleval, kaj se mu je dogajalo
na strelišču v preteklih
dneh, misli
pa se bodo počasi že usmerjale k Pekingu, kjer bodo
naslednje paraolimpijske igre. Naši strelci lahko že s
ponosom rečejo: »Nasvidenje Atene! Dober dan, Peking!«
Edvard
Bogataj |
