Najprej sem aktivno igral košarko v Mariboru, kjer sem bil nato tudi trener in sodnik. Potem me je študij pripeljal v Ljubljano. Sodniška kariera se je zelo hitro vzpenjala, zelo rad sem sodil. Zdelo se mi je, da so tekme zaradi mene. Istočasno sem bil trener mladih pri Olimpiji, dokler me niso povabili za profesionalnega pomočnika takrat prvemu trenerju Lazarju Lečiću. Potem so bile razne selitve, deloval sem tudi v zamejstvu, kjer sem ustanovil klub Jadran. Sestavljali so ga zamejski fantje, ki so nato igrali celo v italijanski drugi ligi. Deloval sem tudi v kranjskem Triglavu, na Ježici, nato pa sem se vrnil v zamejstvo, kjer sem še danes in bom ostal tam, dokler me bodo želeli gledati.

Sodelovanje traja že deveto leto. Do njega je prišlo tako, da me je na priporočilo gospoda Ređepovića, ki je sekretar na Zvezi gluhih Slovenije, prišel povabit k temu delu profesor telesne vzgoje na Zavodu za gluho mladino, gospod Vujasin. Star športnik, atlet, za katerega moram izreči tudi javno priznanje. On je namreč te gluhe otroke prvi seznanil s to športno disciplino. Temu zavodu in gospodu Vujasinu gre zasluga, da je košarka gluhih na tako visokem nivoju.

Rekli so, da je potrebno sodelovati samo občasno, kadar se pripravljajo za večja tekmovanja. Na začetku so bile to olimpijske igre in evropska prvenstva, zdaj je za nami že tudi eno svetovno prvenstvo. Na začetku smo morali odigrati še kvalifikacijsko tekmo za evropsko prvenstvo, saj so nas ravno takrat šele priznali kot samostojno državo. Tako je šel razvoj naprej, dokler se ni iskristalizirala ta skupina, v kateri je vsa leta nosilec Sašo Lukič, ki bi lahko igral v katerikoli slovenski prvoligaški ekipi. Ne ravno kot član prve peterke, ampak kot odličen šesti, sedmi igralec. Na žalost pa je imel v svoji mladosti v glavi ''roje muh'', ki so mu preprečile blestečo kariero. V zadnjih sezonah se je začel strmo vzpenjati Miha Zupan, za katerega jaz pred tremi, štirimi leti, čeprav sem ga že kot petnajstletnika peljal na OI gluhih v Kobenhaven, ne bi nikoli rekel, da bo dosegel tak nivo znanja, da bo pokazal tako prizadevnost, s katero se sedaj želijo poistovetiti vsi gluhi in naglušni v Sloveniji. Vsi bi bili sedaj radi Miha Zupan in Sašo Lukič.

V Sloveniji, kjer je približno med 1.800 in 2.000 gluhih in naglušnih, je to fenomen. Moramo se zavedati, da imajo ti fantje poškodovan organ za ravnotežje in s to hibo pokazati tako mero gibčnosti, sposobnosti zavedanja v prostoru, je tak nivo težko doseči. Vendar ne želim, da to zveni kot samohvala. Neka naravna selekcija je določila, da so v ekipi ostali tisti, ki so tega sposobni: se normalno gibati, teči, skakati in pri tem še to rdečo stvar držati v rokah in jo tlačiti v tisti rdeči obroč ter misliti zraven. Za gluhe ljudi, ki pravijo za sebe, da niso invalidi, je spremljanje nečesa kar je uspešno in prihaja iz njihovih vrst, tako pomembno, da si misliti ne morete.

Po diskvalifikaciji Poljske je ostalo v konkurenci devet moških ekip. Kdo so največji tekmeci vaši ekipi, ki ima nedvomno visoke cilje?

Grki so bili evropski prvaki pred štirimi leti na svojem igrišču v Patrasu na Peloponezu. Osvojili so tudi svetovno prvenstvo pred dvema letoma v Atenah. Namenoma poudarjam ''na svojem igrišču'', ker domač teren nekaj pomeni. Litva je ena izmed najmočnejših reprezentanc, če pomislimo, da je ''slušeča'' Litva evropski prvak, ki igra morda celo najlepšo košarko ta hip v Evropi. Povrhu vsega igra Litva silno svojstveno igro, ki nam ne ustreza. Mi imamo nekoliko drugačen stil igre, kot ga je bilo videti danes. Oni so za nas nekako zakleta ekipa, z menjavanjem obramb nam onemogočijo razviti naš stil igre. Proti njim se nikoli ne uspemo razigrati. Danes smo zmagali celo z najvišjo razliko od vseh tekem, ki smo jih igrali. In če se korenito ne motim, so Grčija, Litva in Slovenija tiste, ki naj bi si razdelile tri komplete medalj. Naš cilj je medalja.

Iz njihovega temeljnega društva gluhih in naglušnih Slovenije. Imajo svojo ekipo v najnižjem slovenskem državnem tekmovanju. tam nastopajo pod vodstvom mojega sodelavca Bogdana Tanasiča. Prav njemu gre zahvala, da so fantje po zimski sezoni pričakali priprave ustrezno pripravljeni. Tudi zaradi tega smo danes uspeli premagati krč prve tekme, ki je bila izjemnega pomena. Igrali smo proti neugodni ekipi, na domačem terenu, kjer smo morali zadovoljiti okus domače publike.

Kako so potekale priprave na to EP?

Fantje so žrtvovali več ''podaljšanih'' vikendov, od petka do nedelje. Imeli smo dva treninga dnevno. Odigrali smo od 12 do 14 pripravljalnih tekem proti različnim nasprotnikom. Za konec smo odigrali tudi dve tekmi proti kombinirani postavi Slovana, da smo nekoliko spoznali dvorano, v kateri sedaj igramo. Opravili pa smo tudi enotedenske priprave v Kranjski Gori, kjer ima Zveza gluhih svoj dom. Hranili smo se pri mami Mihata Zupana, ki ima v najemu nek dom. Tudi vreme nam je šlo na roko in mislim, da se nam bodo te priprave lepo obrestovale.

Uspehov ne bi bilo brez vašega strokovnega štaba. Kdo ga sestavlja?

Moj pomočnik je Bogdan Tanasič, ki je s temi fanti skozi celo leto. Tako kot jaz na pomoč priskoči Igor Cesar, ki je letos prvič z nami. Gre za mojega nekdanjega igralca na Ježici in diplomanta Fakultete za šport. On je fante telesno zelo dobro pripravil. Z nami pa je tudi odličen fizioterapevt, maser za glavo in vse ostalo, predvsem za glavo, Primož Kirn. On je z nami že na tretjem velikem tekmovanju in njegova prisotnost je še kako dobrodošla.

Znani ste po svojem energičnem načinu vodenja tekme, s katerim zelo zabavate tudi publiko …

Zabavanje publike ni moj cilj. Zabavam predvsem samega sebe. Včasih pa vem, da prekoračim neke meje okusnega in akrat me je malce sram. Za kazen moja žena že nekaj let ne želi prihajati na moje tekme. Danes je bila prisotna po dolgem času in po koncu tekme je celo sama priznala: ''Veš, kadar moraš biti tako miren kot si danes, se mi pa prav smiliš, ker nosiš vse v sebi.'' To je tista resnica. Jaz vržem vse iz sebe. Na tak način tudi sproščam igralce, predvsem pa sproščam sebe. Tak sem, ne morem pomagati.