Z
obžalovanjem sem prebral časopisno novico, da je Lovro
Umek, trener slovenske atletske rekorderke in olimpijke
v metu kopja Eufemije Štorga, tik pred OI v Sydneju,
odstopil. Občudujem njegovo dejanje, saj njegova odločitev
ni bilo nepremišljeno dejanje, temveč dejanje velikega
človeka. Na žalost menim, da s tem hrabrim dejanjem ne
bo dosegel zaželjen cilj, saj bo s tem le podžgal, vse
bolj napeto, situacijo v slovenski atletiki. Za takšna
dejanja se odločajo najbolj pogumni, a na žalost pri
tem osebno pogorijo, čeprav pa so takšna dejanja
dolgoročno koristna za napredek v mišljenju ljudi.
Hkrati
obveščam javnost, da tudi jaz odstopam od treniranja
dveh najboljših in na žalost edinih kvalitetnejših
koprskih atletinj: Radmile Vukmirovič, 20 letne
atletinje, ki je letos pretekla 100 m ovire pretekla z
osebnim rekordom 14,13 in iz leta v leto stalno
napreduje ter njene sestre Snežane Vukmirovič. Snežana,
18 letna mladinka, skakalka v daljino, z letos preskočenih
614 centimetrov je vsestranska atletinja in članska
reprezentantka v mnogobojih. Po mnenju vrhunskih tujih
trenerjev je ena izmed najbolj nadarjenih in
perspektivnih mladih skakalk v daljino in bi se čez
nekaj let v članski konkurenci, lahko približala
sedmim metrom. Z mojo odločitvijo, se bo verjetno končala
njuna atletska kariera in sestri Vukmirovič ne bomo več
videli na atletskih stezah. Vzrokov za moj odstop se je
v teh letih nabralo res veliko. Najpomembnejši pa je
ta, da nimam več motiva trenirati v Kopru in bom svoje
trenersko delo, na povabilo mariborskih atletskih
delavcev, nadaljeval v Mariboru. S težkim srcem zapuščam
nedokončano delo s sestrama Vukmirovič, prav v
trenutku njihovega največjega vzpona in po dolgih letih
borbe z mlini na veter. Najbolj grenko je spoznanje, da
razen mene, problematika sester Vukmirovič ne zanima
nobenega. V teh letih sem se dodobro seznanil z atletsko
problematiko na različnih nivojih, zato sem bil v
privilegiranem položaju od večine ostalih trenerjev,
ki so zapuščeni in nemočni v svojih sredinah. Od
obljub se ne da živeti. Moteče pa je to, da smo
najbolj krute udarce dobili ravno od tistih, ki bi
razvoj mladih športnikov morali vsaj moralno podpirati.
V tem primeru bi to moral početi predsednika Atletskega
kluba Kopra Mitja Butul, ki je hkrati član UO AZS ter
zadolžen za obalno atletiko. Pri tem se mi je razkrila
vsa beda večine slovenskih osnovnih atletskih
organizaciji – klubov, ki ne zmorejo niti minimalno
podpreti tako velikega talenta, kot je morda Snežana
Vukmirovič in da se v tem primeru slovenska atletika
niti približno ne more primerjati z ostalimi, manj
kotiranimi športnimi panogami. Večina ljudi bo kar
zadovoljna, da se sestri Vukmirovič ne bosta več
pojavljali na atletskih tekmovanjih ali pa z mojim
odstopom potonili v povprečje, ker večina atletskih
pametnih funkcionarjev enostavno ne razume kompleksnosti
tekmovalne atletike.
Kot
član NADZORNEGA ODBORA ATLETSKE ZVEZE SLOVENIJE, se vse
pogosteje srečujem s kritikami nad delom AZS (časopisi,
osebnimi razgovori). Zadnje tedne z začudenjem prebiram
kritike na račun predsednika in tehničnega direktorja
AZS. Ker v tem trenutku ne vidim očitanih nepravilnosti
( ne zanikam, da nepravilnosti so in so meni morda
skrite), saj delovanje organov AZS kompleksno in deluje
po točno določenih pravilnikih, pozivam vse, ki imajo
pomisleke ali pa sumničanja ter dokaze za
nepravilnosti, da me o tem pisno obvestjo na naslov: BORIS
SULČIČ, LAZARETSKA 6, 66 000 KOPER. Vse podpisane
in dokumentirane dopise, bom v interesu slovenskega
atletike, temeljito preveril in storil vse, da se
odpravijo. Če pa bom ugotovil, da ni volje za reševanje
nepravilnosti, bom našel dovolj poguma, da s svojim
odstopom pripomorem nadaljnemu razvoju slovenske
atletike.
Koper,19.VIII.2000
Boris
Sulčič
Član
NADZORNEGA ODBORA ATLETSKE ZVEZE SLOVENIJE
Za
dodatne informacije me lahko pokličete na številko:
041-421-786
V vednost:
AZS (J.Brodnik, B.Mikuž, P.Hainz), Delo, Ekipa,
Primorske novice, Siol1, STA.
