Spoštovani obiskovalci domače strani slovenske reprezentance na XI. Paraolimpijskih igrah Sydney 2000.

Tokrat se vam oglašam kot predsednik Zveze za šport invalidov Slovenije, pa čeprav sem tu v Sydneyu predvsem kot invalid športnik, tekmovalec s pištolo.

V Avstraliji smo od 6. oktobra, v ponedeljek 30.oktobra ob 20,45 pa odpotujemo domov. Na letališču Brnik bomo 31.oktobra ob 14,45 uri (domačem slovenskem času seveda)

- O dogajanjih na Paraolimpijskih igrah bo veliko govora v naslednjih nekaj mesecih. Takrat bomo na podlagi vrste podatkov opravili tudi resne ocene in predloge za naslednji Paraolimpijski ciklus.

- Vem, da so tudi med nami ljudje, ki zelo radi dajejo ključne ocene, pa čeprav o stvari vedo le malo. Tako je bilo razumeti tudi članek Lada Pavea v Večeru, ki nekako razvrednoti organizirano mednarodno gibanje športa invalidov. Vendar takega mišljenja nima nihče, ki tak dogodek, športno dogajanje in preseganje pričakovanih meja sposobnosti invalidnih oseb, vidi ali doživi neposredno.

- Kako Avstralci doživljajo šport invalidov, je bilo najbolje opaziti pri ogledu tekmovanj. Na stadionu je bilo v času atletskih tekmovanj vsak dan preko 60.000 gledalcev, med njimi veliko otrok. Ko ti otroci srečajo invalida na vozičku, brez roke ali noge, ne zrejo prestrašeno ali začudeno vanj, ampak ga prosijo za avtogram! Za značko ali nalepko so takoj pripravljeni spraševati, od kod si, v katerem športu nastopaš, ali ti je všeč Avstralija. Namesto pozdrava DOBER DAN pogosto slišiš: ŽELIM TI LEP DAN.

- V športu invalidov je vedno prisotna problematika klasifikacije ali kategorizacije, kot ta proces imenujemo mi v Sloveniji. Gre zato, da so športniki invalidi glede na svojo telesno, senzorno ali mentalno prizadetost razporejeni v posamezne tekmovalne kategorije. To je potrebno zato, da v neki disciplini npr. plavanju na 100 m prosto, medsebojno tekmujejo

športniki, ki so po preostalih telesnih sposobnostih medsebojno primerljivi.

Različne športne panoge zahtevajo zaradi specifike zahtevnosti različno število kategorij. Najbolj razčlenjena sta zanesljivo atletika in plavanje, najmanj streljanje ali sedeča odbojka.

Pri tem pa nastajajo problemi, ki izhajajo iz slabšega poznavanja sistema ali njegovega izkoriščanja. Tudi tokrat je bilo veliko kategorizacij na meji regularnosti, ena takih je bila tudi v metu kopja, kjer je nastopil Janez Roškar. Tekmovalec iz ZDA je bil bistveno manj prizadet, kot sodi v to skupino.

Pritožbi je bilo ugodeno in Janez je dobil bronasto medaljo. Taki primeri zahtevajo, da se trenerji in drugo osebje podrobno seznanijo s sistemom in potem trezno in hitro reagirajo. Mimogrede, taksa za pritožbo je 300$!

- Pravila posameznih športnih panog so materija, ki ni nikoli dokončna. Razvoj športa zahteva vedno znova spreminjanje in prilagajanje pravil, pri tem pa bi morali postopki potekati tako, da se vendarle da sodelovati v oceni in sprejemanju sprememb. Pa ni vedno tako.