Kliknite na slike za povečavo!

Vsa dosedanja poročila in slike iz Sydneya so na podstraneh "ARHIV"

Slovesen zaključek XI. Paraolimpijskih iger in odhod iz Sydneya

Ognjemet je bil tudi tokrat veličasten.
Stanka pravi, da je dobesedno "zažgal" stadion

Ančo se niti na zaključnem mimohodu kot zastavonoša ni odpovedal raglji

Posnel:
Florjan Auser

Odhajamo!

Olimpijski ogenj je že ugasnil. Po pošiljanju tega sporočila bo ugasnila tudi povezava med Ljubljana in neko pisarnico v kleti Paraolimpijske vasi v Sydneyu. Računalnik, ki nam je služil 24 ur na dan, se seli nazaj v Ljubljano.

V Ljubljani bom lahko vsaj spet v miru delal. Tu je bilo najbolj pogosto vprašanje: »Ali je računalnik prost?«

NASVIDENJE V ATENAH 2004 Župan Aten s Paraolimpijsko zastavo.

Zahvaljujem se vsem članom slovenske reprezentance in ostalim, ki so vložili veliko truda, da je nastala uspešna zgodba Paraolimpijada Sydney 2000. Kar se tiče Internet strani, ne smemo pozabiti na Eda, ki ne vem kdaj je spal.

Zahvaljujem se tudi vsem Vam, ki ste nas podpirali, spraševali, čestitali in …. Elektronska pošta je prihajala z vsega sveta.

Vse, kar si lahko ogledate na naši Internet strani, govori o izjemnem dogodku, katerega udeleženci smo bili. Sodeloval sem s čudovito ekipo, ki je ves čas dihala kakor eden. Vsi smo bili skupaj veseli ali pa žalostni.

Torej še enkrat za konec, hvala vsem, torej tudi tebi, ki ta hip bereš ta zapis. Vsi ste in smo dodali kamenček za prihodnost športa invalidov.

Novi projekti se bližajo …….

Vodja reprezentance: Branko Mihorko   

Malo preštudiram tole tehniko, da česa ne pozabim, potem pa naciljam in "klik" - in tako najmanj 500-krat v treh tednih (toliko slik je namreč objavljenih na teh straneh)

Stankino poročilo s tiskovne konference v Sydneyu ob zaključku Paraolimpijskih iger 

 
Vodja reprezentance Branko v pogovoru s Stanko

Ernest v pogovoru za TV Slovenija

Prvi mikrofon TV SLovenija v Sydneyu - naša Stanka

Marko je nasmejan kot vedno

Sydney /Glas Slovenije/ - V nedeljo, 29. oktobra je bila v Sydneyu tiskovna konferenca, ki jo je ob zaključku Paraolimpijskih iger priredil za medije Michael Knight, minister za Olimpijske igre in minister odgovoren za Paraolimpijske igre Sydney 2000. 

"OI in POI, ki so bile 'smashing succes'" - nadvse uspešne, prav tako pa tudi prodaja vstopnic, promet po mestu, publika na stadionih, nastopajoči športniki, prostovoljci, Avstralci nasploh in ne nazadnje organizatorji - vsi so postavili Sydney močno na zemljepisno mapo sveta" je dejal v uvodnem govoru gospod Knight.

	Bronasti Janez z Mlačevega Začetek Markovega nastopa
	Tiskovna konferenca Michaela Knighta

"To je bilo neverjetno potovanje, in vse kar lahko rečem je: HVALA!"

Michael Knight je posebej poudaril, da se je ob obisku POI v Atlanti zarekel, da bo Sydney bolje poskrbel za invalidne športnike, kajti odnos Američanov do njih mu takrat, leta 1996 ni bil všeč.

"Paraolimpijski športniki so bili na naših igrah senzacionalni, saj so postavili nešteto svetovnih in Paraolimpijskih rekordov.... pa tudi mi Avstralci moramo biti zelo, zelo ponosni na kakšen način smo poslali v svet svoje pozitivno sporočilo....." Pohvalil je odgovorne za promet po Sydneyu, saj so v času obojih iger v javnem prometu (z vlaki in avtobusi) prevozili več kot 5.5 milijona ljudi.

"Seveda so največji heroji preteklih 60 dni naši prostovoljci in na tisoče delavcev, vključno s policijo, vojsko, ambulantami, kuharji, vozniki avtobusov in vlakov, čistilci in drugimi... in ljudje, ki so z navijanjem, tudi za športnike iz drugih držav res ustvarjali pravo atsmosfero".

Atmosfera na stadionih enkratna, neponovljiva

Sydney /Glas Slovenije/ - Naj omenimo vsaj dve zanimivosti: Avstralci so prepeljali na stadione na tisoče otrok iz različnih šol.Ti otroci so se vsekakor naučili spoštovati tudi invalide in na njih gledati kot na druge ljudi; prosili so jih za avtograme, se želeli z njimi pogovarjati.... ni bilo pomembno, za katero državo tekmujejo, navijali so in ploskali (povsem naravno, ko so nastopili avstralski športniki, pa še toliko močneje). Tako je v intervjuju Stanki Gregorič povedal tudi strelec Ernest Jazbinšek, sicer predsednik Zveze za šport invalidov Slovenije.

Posebno vzdušje je bilo ustvarjeno na tekmovanjih slepih in slabovidnih na golbalu. Publika na tribunah je med premori dobesedno plesala, poskakovala po ritmu animiranih glasbenih vložkov.

Pa Australian Stadion, ta gigant 21. stoletja! Kakšen poseben občutek ob zavrelih množicah na tribunah - to je nepozabno! V življenju večine sodelujočih enkratno!

Na tiskovni konferenci z Knightom se je oglasila tudi Stanka: "Minister Knight, preden vam postavim vprašanje, naj vam povem sledeče - veliko intervjujev sem imela s člani slovenske Paraolimpijske ekipe in ko sem jih vprašala, kako so se počutili tukaj v Avstraliji, so skoraj vsi odgovarjali globoko ganjeni s solznimi očmi 'kako dobra organizacija in kakšen odnos avstralske publike do nas tekmovalcev! Ne, tega nismo doživeli se nikjer, da bi publika navijala tudi za druge, ne samo za domače...nikoli ne bomo pozabili Sydneya....!"

Besedilo in fotografije: Stanka Gregorič in Florjan Auser   

Polona daje izjavo za TV

Goranov intervju

Zadovoljni trojček

Še zadnjič lep pozdrav iz Paraolimpijskega Sydneya!
Sobota popoldne po tukajšnjem času, vi pa se prebujate v jutro. Tu se počasi približujemo koncu iger, zato se želim posloviti. Gospod urednik (gospod je iz spoštovanja do dela:), tole je čudovita stran in velik dosežek za šport invalidov. Mislim, da si tisto zlato medaljo, ki je ne bomo prinesli mi, zaslužite kar vi. Lepo je bilo prebirati vso pošto in tudi kaj napisati.

O vsem doživetem bomo seveda pripovedovali doma, pa vendar: Po moji oceni so bile to izvrstno organizirane igre, praktično brez napak, z izjemnimi avstralskimi prostovoljci, s prijaznimi Avstralci, ki so olimpijski park in prizorišča spremenili v veliko mravljišče. Včeraj, ko sem si pomotoma (meni se take stvari vedno zgodijo pomotoma, he,he), zaklenila ključ v sobo, Helena pa je bila nekje daleč, sem morala poiskati enega od prostovoljcev, ki je zadolžen za odklepanje sob. Bil je možakar, blizu 60 let. Vprašala sem ga, ali že komaj čaka, da se vse konča, pa mi je ogorčen odgovoril, da sploh ne. Da kje na svetu bi pa se lahko bil cel dan obdan s samimi šampioni. Dodal je še, da se je že prijavil za prostovoljca v Atenah. Stvari se počasi zaključujejo, potrebno bo spakirati prtljago, se posloviti od starih in novih znancev, prijateljev.

Prepričana sem, da bomo na dolgem poletu domov vsi zatopljeni v svoje misli. Nekateri bodo komaj čakali, da svoj uspeh podelijo z najbližjimi, drugi bodo (bomo) morda analizirali nastope...Pa vendar: Tu smo se vsi borili po najboljših močeh. Vsi športniki so dali od sebe maksimum, zato jim iskreno čestitam. Tudi mojim VSEM trem strelcem.

Zato ne pozabite:

Na Brnik ne bodo prispeli samo štirje nosilci medalj, ampak bo tam 17 slovenskih zmagovalcev!

V upanju, da se bomo se kdaj srečevali na podoben način, vas lepo pozdravljam iz toplega, a vetrovnega Sydneya.

Polona   

Tole Polonino sporočilo objavljam zato, ker z malo besedami veliko pove o samih igrah, predvsem pa zaradi tistega njenega stavka, ki je zapisan z rdečo.Tudi sam čutim tako in zato mi je bilo v veselje skrbeti, da so bile te vaše strani čimbolj ažurne. In prav tako vesel sem bil vsakega novega sporočila (vašega ali pa od navijačev) kot vi, kajti to je pomenilo, da se je splačalo potruditi.

Vsebino ste preskrbeli vi z vašimi nastopi in s tem, ko ste pokazali, kako naj bi se vedel športnik (zdrav ali malo manj zdrav!) in prav zato je ta stran zares nekaj najlepšega, kar premore slovenska športna scena na Internetu! 

Ponosen sem, da sem lahko sodeloval pri tem.

Z moje strani pa gredo še posebne pohvale Heleni in Branku in obema se zahvaljujem za izjemno sodelovanje. Temu se reče teamsko delo (brez velikih besed smo se razumeli in prispevali vsak svoj delček - nastal pa je prekrasen mozaik)!

Edo   

Prva raglja Sydneya!

Pozdravljeni, dragi prijatelji !
Tokrat se vam zadnjič oglašam iz Sydneya.
Pri tem me tako kot vse druge usmerjajo čustva pa tudi realnost, ki smo jo doživeli tukaj. Na tisti čustveni plati je bilo veliko lepega in prijetnega, kar ste lahko prebrali iz naših sporočil in fotografij. Predvsem slednje bi morda lahko komu ustvarile vtis, da smo se tukaj samo zabavali. Ja, smo se, če kdo odgovorno pripravo na tekmovanje in uživanje v športnem nastopu smatra kot užitek.
Osebno nosim v sebi veliko lepih trenutkov, ki so nastali znotraj naše reprezentance, med kolegi iz drugih reprezentanc, uradnim osebjem ter volonterji, posebno pa med našimi rojaki Slovenci s Fredijem na čelu.

Hvala vam !

Tekmovalno sem manj navdušen nad svojimi dosežki. Pričakoval sem boljše uvrstitve in rezultate, vendar tako pač je v športu. Sedaj na koncu objavljam še eno informacijo: med strelci s pištolo sem bil najstarejši tekmovalec (vendar zato v našem športu ni nobene bonifikacije!).
Vesel pa sem tudi, da mi je v tisti odgovornejši funkciji predsednika Zveze za šport invalidov Slovenije uspelo pridobiti in angažirati nekaj zelo dobrih in plemenitih ljudi, skupno pa smo potem uspeli pridobiti medije in vzbuditi zanimanje v slovenski javnosti.
Hvala za vse dobre želje, podporo in čestitke ter na veselo snidenje v moji ljubi Sloveniji!

V teh dneh, ko se neusmiljeno približuje zaključek Paraolimpijskih iger in našega bivanja v veliki družini invalidov športnikov iz 128 držav, mislim, da je prav pozornost s tekmovalnih rezultatov usmeriti še kam drugam.
- od Atlante 1996 se je šport invalidov razširil v nove države. Prav tako je po političnih spremembah v Rusiji sedaj v Sydneyu veliko tekmovalcev iz držav, ki so včasih spadale v Sovjetsko zvezo, danes pa so tako kot Slovenija samostojne države. Takih primerov je še več in to razbija monotonijo, ki je bila na teh tekmovanjih včasih običajna.
-ZDA tokrat niso več najmočnejša država po osvojenih medaljah, ampak po njih posegajo tudi športniki iz držav, ki jih včasih ni bilo ali pa niso bili dobro pripravljeni. Ukrajina, Belorusija, Poljska, so primeri, ki poleg domačina Avstralije, vzbujajo veliko pozornosti.
- na Paraolimpijskih igrah praktično srečujemo vedno več težjih skupin invalidov, čeprav združevanje kategorij deluje proti njim.

Žal, tokrat iz Slovenije nosilcev stroke športa in rehabilitacije Paraolimpijske igre niso toliko zanimale, da bi si jih prišli ogledat. Fakulteta za šport je gotovo ena izmed najpomembnejših institucij, pa Ministrstvo za šolstvo in šport in še in še.

Morda, bodo posnetki dnevnih pregledov tekmovanj uspeli koga prepričati, da šport invalidov vendarle sodi v področje športa in ne le rekreacije.
Če se bo to zgodilo, bodo invalidi v Sloveniji morda deležni več strokovne podpore na področju športa že od programov rehabilitacije, šole, zdravstva pa do tega, da se bo lahko tudi invalid vpisal in diplomiral na Fakulteti za šport.

Sem optimist, vem pa, da se bo za to treba boriti.
Pozdrav

Ernest   

Kanadski policaj je našel tudi Heleno

Zbrana posadka pričakuje razplet suvanja krogle

Tudi jaz jo imam, da veste!

Polona Sladič

Gorazd Vecko