Spoštovani
obiskovalci domače strani slovenske reprezentance na XI. Paraolimpijskih
igrah Sydney 2000.
Tokrat
se vam oglašam kot predsednik Zveze za šport invalidov Slovenije, pa
čeprav sem tu v Sydneyu predvsem kot invalid športnik, tekmovalec s pištolo.
V
Avstraliji smo od 6. oktobra, v ponedeljek 30.oktobra ob 20,45 pa
odpotujemo domov. Na letališču Brnik bomo 31.oktobra ob 14,45 uri
(domačem slovenskem času seveda)
- O
dogajanjih na Paraolimpijskih igrah bo veliko govora v naslednjih nekaj
mesecih. Takrat bomo na podlagi vrste podatkov opravili tudi resne ocene
in predloge za naslednji Paraolimpijski ciklus.
- Vem, da
so tudi med nami ljudje, ki zelo radi dajejo ključne ocene, pa čeprav o
stvari vedo le malo. Tako je bilo razumeti tudi članek Lada Pavea v Večeru,
ki nekako razvrednoti organizirano mednarodno gibanje športa invalidov.
Vendar takega mišljenja nima nihče, ki tak dogodek, športno dogajanje
in preseganje pričakovanih meja sposobnosti invalidnih oseb, vidi ali doživi
neposredno.
- Kako
Avstralci doživljajo šport invalidov, je bilo najbolje opaziti pri
ogledu tekmovanj. Na stadionu je bilo v času atletskih tekmovanj vsak
dan preko 60.000 gledalcev, med njimi veliko otrok. Ko ti
otroci srečajo invalida na vozičku, brez roke ali noge, ne zrejo prestrašeno
ali začudeno vanj, ampak ga prosijo za avtogram! Za značko ali nalepko
so takoj pripravljeni spraševati, od kod si, v katerem športu nastopaš,
ali ti je všeč Avstralija. Namesto pozdrava DOBER DAN pogosto slišiš:
ŽELIM TI LEP DAN.
- V športu
invalidov je vedno prisotna problematika klasifikacije ali kategorizacije,
kot ta proces imenujemo mi v Sloveniji. Gre zato, da so športniki
invalidi glede na svojo telesno, senzorno ali mentalno prizadetost
razporejeni v posamezne tekmovalne kategorije. To je potrebno zato, da v
neki disciplini npr. plavanju na 100 m prosto, medsebojno tekmujejo
športniki,
ki so po preostalih telesnih sposobnostih medsebojno primerljivi.
Različne
športne panoge zahtevajo zaradi specifike zahtevnosti različno število
kategorij. Najbolj razčlenjena sta zanesljivo atletika in plavanje,
najmanj streljanje ali sedeča odbojka.
Pri tem
pa nastajajo problemi, ki izhajajo iz slabšega poznavanja sistema ali
njegovega izkoriščanja. Tudi tokrat je bilo veliko kategorizacij na meji
regularnosti, ena takih je bila tudi v metu kopja, kjer je nastopil Janez
Roškar. Tekmovalec iz ZDA je bil bistveno manj prizadet, kot sodi v to
skupino.
Pritožbi
je bilo ugodeno in Janez je dobil bronasto medaljo. Taki primeri
zahtevajo, da se trenerji in drugo osebje podrobno seznanijo s sistemom in
potem trezno in hitro reagirajo. Mimogrede, taksa za pritožbo je 300$!
- Pravila
posameznih športnih panog so materija, ki ni nikoli dokončna. Razvoj športa
zahteva vedno znova spreminjanje in prilagajanje pravil, pri tem pa bi
morali postopki potekati tako, da se vendarle da sodelovati v oceni in
sprejemanju sprememb. Pa ni vedno tako.
Pri
spremembah pravil npr. za streljanje, so z razpravami začeli šele po končanem
tekmovanju, kot, da so na tak način želeli preprečiti dajanje pripomb
in sitnarjenje predstavnikov večjega števila držav.